Tiskane izdaje
Prizor je že skoraj pozabljen. Grški premier Jorgos Papandreu je 23. aprila leta 2010 nastopil pred kamerami, v ozadju je bila slikovita vasica na egejskem otočku Kastelorizo. Razglasil je, da bo Grčija zaprosila za pomoč. V mesecih pred nastopom se je položaj visoko zadolžene države iz dneva v dan slabšal. Na dan so prišli podatki, da je javnofinančni primanjkljaj v prejšnjem letu znašal skoraj štirinajst odstotkov BDP. Grčija je bila izločena z mednarodnih finančnih trgov. Pred bankrotom in grozečim izhodom iz območja z evrom se je lahko rešila le s finančno pomočjo.
To je bil vrh velike zablode – sprejetja Grčije v območje z evrom. Sprejeta ni bila zgolj na podlagi prirejenih podatkov o luknji v proračunu, ampak tudi politične odločitve, da mora biti država s pomembno zgodovino in geostrateškim položajem vključena v samo jedro evropskega povezovanja. Z nizkimi obrestmi si je v prvih letih evra omogočila lagodno življenje. Niti enkrat ni spoštovala proračunskih omejitev iz pakta o stabilnosti in rasti, imela pa je visoko gospodarsko rast. Javni sektor se je še bolj razširil, plače so se zviševale veliko hitreje, kot je bilo evropsko povprečje.
Zaznamovani
Ko so investitorji po propadu Lehman Brothers postali pazljivejši, se je Grčija znašla na robu prepada. Prvi rešilni program, vreden 110 milijard evrov, je bil zasnovan v slogu, ki je zaznamoval celotno evropsko reševalno politiko. Država je dobila pomoč s strogim pogojevanjem: z reformami in varčevanjem mora odpraviti vzroke, zaradi katerih se je znašla v krizi. Četudi je, denimo, nemški finančni minister Wolfgang Schäuble zagovarjal stališče, da bi morala Evropa krizo reševati sama, je na koncu prevladalo stališče o vključitvi Mednarodnega denarnega sklada (IMF), saj institucije EU niso imele izkušenj iz spopadanja s krizami v visoko zadolženih državah.
Ena od odločitev, ki je spremljala prvo fazo reševanja Grčije in je pozneje spodkopavala njegovo legitimnost, je bilo sprejetje logike, da banke upnice ne sodelujejo v delitvi bremen. Ko se je sprejemal prvi rešilni program, je vladal velik strah pred širitvijo krize. Četudi bi bil z današnjega vidika boljši odpis dolgov nemškim, francoskim in drugim bankam, zavarovalnicam in skladom, so se politiki raje odločil, da terjatve prenesejo na javne upnike. Odpis dolgov bi namreč sprožil orjaški pritisk na druge krizne države na obrobju Evrope, ki se ne bi mogle več financirati. Poleg tega bi v bankah upnicah nastali veliki primanjkljaji.
Šele dve leti pozneje, v drugem rešilnem programu (130 milijard evrov), so se banke morale odpovedati približno polovici preostalih terjatev in v največjem odpisu dolgov v zgodovini izgubile več kot sto milijard evrov. Posledica takšnega reševanja je bilo, da je skoraj celoten dolg končal v rokah javnih upnikov, od članic območja z evrom do IMF. Evropska centralna banka (ECB) se ni izpostavila le z nakupovanjem grških obveznic, ampak tudi s prenosi denarja znotraj sistema centralnih bank in likvidnostno pomočjo grškim bankam.
Dolžniško razbremenjevanje
Predsednik ECB Mario Draghi je prejšnji teden v evropskem parlamentu povedal, da imajo frankfurtski centralni bankirji do Grčije že 118 milijard terjatev, dvakrat več kot konec lanskega leta in v vrednosti dveh tretjin grškega BDP. Po izračunih münchenskega inštituta Ifo se je v Grčijo do konca marca steklo 325 milijard javnega denarja. Po tretjinah je bil porabljen za plačilo obveznosti do bank, blažitev posledic odtekanja kapitala in financiranje primanjkljaja v tekočem računu plačilne bilance. Kljub temu se je s hitrim zmanjševanjem grškega BDP breme dolgov samo še povečevalo. Dolg je lani dosegel 175 odstotkov BDP.
Reševanje Grčije so ves čas spremljale razprave o dolžniškem razbremenjevanju. V očeh mnogih bi bil odpis dolgov kot čarobna paličica za odpravo težav. V članicah pripravljenosti za tak korak ni bilo. Kljub temu so Grčiji leta 2012 obljubile pogovore o olajšavah, ko bodo izpolnile varčevalne cilje. Kljub visokim številkam Grčija pravih težav s servisiranjem dolga še ni imela. Navsezadnje, začetek plačevanja skoraj vseh obveznosti do evropskih partnerjev je preneseno v prihodnje desetletje. Zadnja posojila evropskemu kriznemu skladu ESM bodo zapadla šele čez štiri desetletja. Tako so stroški plačevanja dolgov, ki znašajo okoli dva odstotka BDP, primerljivi z drugimi evropskimi državami.
Reševanje je spremljalo tudi slepljenje glede učinkov reševanja. IMF je bil raje bolj optimističen v svojih napovedih gospodarskih gibanj in negativnih učinkov varčevanja, da je lahko upravičeval cilj – doseganje vzdržne zadolženosti. Potreboval je vsaj formalna zagotovila, da bo Grčija v perspektivi lahko odplačala dolg. V nasprotnem primeru v programu skladno s svojimi pravili sploh ne bi smeli sodelovati. To ima posledice še danes, saj je IMF v pogajanjih upnikov s Sirizino vlado opozarjal, da bi v primeru ublažitve varčevalnih ciljev morali zagotoviti vzdržnost dolga z različnimi odpustki. Ti bi seveda bili breme za davkoplačevalce držav z evrom, ne za IMF.
Opustošena država
Tudi politično in socialno dinamiko v Grčiji so reševalci podcenjevali. Država, ki sploh nima konkurenčnih gospodarskih struktur, je bila med izvajanjem programa opustošena. Brezposelnost je dosegla 27 odstotkov, tudi BDP se je zmanjšal za četrtino. Po drugi strani sta tako Papandreu kot tudi premier Antonis Samaras iz konservativne Nee Demokratie raje odlašala s temeljitimi reformami, ki bi začele na novo postavljati temelje gospodarstva. Trojka se je bolj kot na vztrajanje pri odpravi modela klientelizma, korupcije in nedelujoče administracije osredotočala na številke. Tako so ceno plačevali predvsem šibkejši, ki so zdrsnili v bedo.
Kljub posebnim bruseljskim skupinam, ki so si za cilj postavile vzpostavitev boljšega administrativnega okolja, institucionalnih struktur in temeljev za sodobno gospodarstvo, Grčija ni naredila opaznih korakov za večjo konkurenčnost. Še zemljiških knjig po evropskem zgledu jim ni uspelo urediti. Neplačevanje davkov je postajalo vse večja težava in nihče si ni prizadeval, da bi bogataši, tudi ladjarji, morali plačevati svoj delež bremen. Kriznim Španiji, Portugalski in tudi Cipru (Irska s specifično gospodarsko strukturo je posebna zgodba) je po drugi strani uspelo narediti veliko več in so trdno na poti iz krize.
Kljub temu so se lani le začela kazati prva, vsaj statistična znamenja okrevanja tudi v Grčiji. Država se je lahko spet zadolžila na mednarodnih finančnih trgih, gospodarstvo se je počasi začelo krepiti, brezposelnost se je po dolgih letih počasi le začela zniževati. Toda pripravljenost na nadaljnjo reformno-varčevalno pot v Samarasovi vladi ni bilo več. Ker ni hotel izpolnjevati zavez glede ukrepov, so upniki začeli zapirati pipo. Po spodletelih volitvah predsednika države konec leta ni bilo več druge poti kot parlamentarne volitve. S črno-belo sliko vzrokov grških težav in populističnimi obljubami je na njih prepričljivo zmagala Siriza.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
