Tiskane izdaje
Atene – Na obrobju grške prestolnice se pred nizko stavbo na območju nekdanjega velikega ameriškega vojaškega oporišča v zgodnjih dopoldanskih urah vije vrsta ljudi. Utrujenih. Molčečih. Zaprtih vase. Pred tako imenovano socialno kliniko, ki skrbi za ljudi brez zavarovanja in tiste, ki si kljub zavarovanju ne morejo privoščiti primerne zdravstvene oskrbe, čakajo na nujno pomoč.
Socialna klinika v četrti Elleniko je največja brezplačna klinika v Grčiji, ki jo vodijo prostovoljci. Decembra bodo minila tri leta, odkar je na pobudo dr. Giorgosa Vihasa odprla vrata. Do danes je oskrbela nekaj več kot 33.000 pacientov. Številke – hkrati s posledicami gospodarske krize in vsiljene varčevalne politike – ves čas naraščajo. Zadnji mesec je prostovoljno medicinsko osebje, med katerim je veliko upokojencev in brezposelnih ter vrsta v javnih in zasebnih bolnišnicah zaposlenih zdravnikov, ki ljudem z družbenega dna pomagajo v prostem času, oskrbelo 1500 ljudi.
»Kaj se je zgodilo, odkar ste bili nazadnje tu? Sistem javnega zdravstva je dokončno propadel. Zdravila nikoli niso bila dražja in manj dostopna, čakalne dobe pa daljše. Odpuščenih je bilo ogromno zdravnikov in medicinskega osebja. Raven in dostopnost zdravstvene oskrbe sta slabši kot pred 20 leti. Grčija je brez dvoma postala država tretjega sveta.
Medtem ko oblasti prodajajo lažno zgodbo o uspehu, ljudje umirajo od lakote in zlahka ozdravljivih bolezni. Zato, ker si – med njimi je veliko takih, ki imajo zdravstveno zavarovanje – ne morejo privoščiti niti najbolj osnovnih zdravil, denimo,« je povedal Hristos Sideris, tiskovni predstavnik in vodilni »ideolog« socialne klinike, ki so jo oblasti večkrat poskušale zapreti, zdaj pa so na morda najbolj humanistično institucijo v Grčiji prenehale pritiskati, saj bi bilo po Siderisovih besedah zanje to politično škodljivo.
Država, nadaljuje Hristos, počasi in sistematično ubija ljudi z resnimi zdravstvenimi težavami. Gre za »strukturirano tragedijo«, je dodal, saj je bilo v letošnjem grškem proračunu za javno zdravstvo namenjeno kar 48 odstotkov manj sredstev kot leta 2009.
»Naša klinika je nekakšen lakmusov papir družbenega stanja. Ko smo odprli vrata, so k nam večinoma hodili brezdomci in ljudje z družbenega dna. Revščina je bila še tabu. V zadnjih dveh letih so se stvari drastično poslabšale. Začel je propadati srednji razred. Komaj ga je še kaj ostalo. Zdaj hodijo k nam ljudje, ki so še včeraj živeli zelo dobro, danes pa si ne morejo več privoščiti niti najbolj osnovnih zdravil. Živimo namreč v državi, ki vse, kar po ukazu mednarodnih finančnih institucij in Evropske unije pobere ljudem, zvesto vrača posojilodajalcem, ljudje pa stradajo in zbolevajo,« je jezen Hristos, ki je zaposlen v zasebnem podjetju, a praktično ves svoj prosti čas tako kot dr. Vihas, legenda vseh večjih grških protestov, namenja socialni »bolnišnici na robu mesta«.
Še včeraj so živeli dobro, danes stradajo
V čakalnici prostovoljne klinike – podobnih manjših klinik je v Grčiji že 40 – ljudje, ki so še pred nekaj meseci pripadali različnim družbenim razredom, potem pa so jih varčevalni ukrepi »združili« v revščini in porazu, potrpežljivo čakajo, da pridejo na vrsto. Nekateri so prišli na dogovor z zdravnikom v najboljših oblačilih. Nekateri skrivajo poglede. Skoraj nihče se noče pogovarjati. Želijo si, da bi njihova osebna tragedija ostala intimna.
Starejši gospod v strganem jopiču in skrbno zloščenih čevljih zares grdo pokašljuje. V čakalni vrsti so tudi otroci, saj ima socialna klinika poleg, denimo, gastrološkega, ginekološkega in psihološkega oddelka tudi manjši pediatrični oddelek. Socialna klinika z zdravili in hrano (to velja predvsem za dojenčke) vsak mesec skrbi za približno 300 otrok.
»Ne sprejemamo denarja, ampak samo 'material'. Zdravila dobivamo od povsod. Pomagajo nam tudi zasebne in javne bolnišnice. Veliko posameznikov. Vsi smo prostovoljci. Nekdo, ki ga ne poznamo, plačuje naše račune za vodo, elektriko in plin. Prostore v nekdanjem ameriškem oporišču, ki ga žal nameravajo kmalu spremeniti v trgovsko središče, smo dobili v uporabo od župana tukajšnje četrti. Z okolico nimamo težav,« je med razkazovanjem ličnih prostorov socialne klinike, ki je odprta vsak dan in je nekakšna »vzporedna socialna država«, pojasnila gospa Mary, sicer upokojena računovodkinja, ki je v kliniki »deklica za vse«.
Ko sem pred dvema letoma prvič obiskal kliniko, je primanjkovalo osebja. Danes je ljudi, ki si želijo pomagati, celo preveč in vodstvo socialne klinike pri izbiri sodelavcev izvaja temeljite teste. Zdravstvo je, pravi Hristos Sideris, preveč pomembno, da bi si lahko dovolili kakršnokoli površnost, hkrati bi država to lahko nemudoma izkoristila.
Varčevalna politika –
»Motivacijo črpam iz travme. Ne smemo popustiti. Sistem nas namenoma izčrpava. Protestov ni več. Ljudje so ponotranjili jezo in bolečino. Počutijo se poražene. Mislijo, da ne morejo več nič narediti. Množično zbolevajo. Veliko je samomorov. A po drugi strani se širijo solidarnostna civilnodružbena gibanja. V koncentričnih krogih. Tu vidim upanje. Naša klinika je tak primer,« je povedal mladenič z diplomama dveh britanskih univerz, ki je v delovanje socialne klinike vpeljal tudi svojo upokojeno mater.
»Naša klinika je prva frontna črta velike ekonomske vojne. Smo njen epicenter. Središče uničujočih posledic vsiljene varčevalne politike, ki je razgradila socialno državo in družbeno tkivo. Naše orožje je solidarnost,« je, medtem ko je že drugič zmanjkalo elektrike, povedal Sideris, ki zadnje tri mesece s sodelavci intenzivno zbira pričevanja ljudi, katerih življenja so uničili varčevalni memorandumi. Pričevanja bo starejša gospa iz Nemčije, ki je poleti navezala stike s socialno kliniko, uporabila kot dokazno gradivo na mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu, kjer bo vložila sodbo proti neznanemu storilcu, s katero bo poskušala dokazati, da je varčevalna politika zločin proti človeštvu.
