Tiskane izdaje
Evropski upniki so naposled dosegli dogovor o tretjem svežnju za Grčijo, toda v sporazumu obstaja velika luknja: umanjkal je IMF. Mednarodnega denarnega sklada, ki je doslej imel vodilno vlogo v programu mednarodne pomoči Grčiji, očitno ni zraven.
Koliko vzdržen je grški dolg? Dilema je postala eno osrednjih političnih vprašanj, potem ko so Atene dobile novo posojilo, Christine Lagarde pa je vnovič opomnila, da se Grčija brez odpisa oziroma prestrukturiranja dolgov ne bo mogla pobrati in urediti svojih financ. Podobno kot julija, ko je IMF ostro napadel EU, je njegova predsednica tokrat spet pozvala k odpisu grških dolgov, s tem zadnjim institucija pogojuje svojo udeležbo pri tretjem reševalnem svežnju. Grška dolžniška kriza je v zadnjih mesecih doživljala številne premike in obrate, preuredilo se je več zavezništev in zaostrili so se številni odnosi, toda najbolj presenetljiv zasuk je bila vloga Mednarodnega denarnega sklada. IMF ni ravno tisti, ki bi slovel po altruizmu, in vendar se je med vsemi ravno on najbolj postavil v bran Grčiji, se zavzel za njeno dolgoročno preživetje.
Grška kriza ni dodobra pretresla samo Evrope, temveč tudi IMF, največjo multilateralno posojilodajalko na svetu. Zgodba je izbruhnila v javnosti na začetku poletja, ko je na dan prišlo tajno poročilo sklada, nadvse kritično do evropskega ravnanja z Grčijo. V njem so zapisali, da »dramatično poslabšanje vzdržnosti dolga kaže potrebo po odpisu dolgov, ki močno presega raven, o kateri se tačas razpravlja in jo je bil predlagal krizni sklad ESM«. Glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada Oliver Blanchard, ki je po sedmih letih medtem odšel s položaja, je tedaj izjavil, da IMF že dlje poziva evropske upnike k obsežnemu odpisu dolga.
Frakture
Neortodoksna poteza, da je institucija s svojim analitičnim dokumentom na 23 straneh šla v javnost, je kazala ostro postavljanje po robu evropskim upnikom, predvsem Nemčiji, za katero je odpis dolgov nesprejemljiv. Očitno je bilo, da je govorica IMF usklajena z Združenimi državami. V Mednarodnem denarnem skladu, z mandatom zagotavljanja globalne finančne varnosti po drugi svetovni vojni, se vse zgodi s strinjanjem Washingtona in tudi ta intervencija je v celoti odzvanjala govorico ZDA. Skoraj identična retorika je pred tem prišla iz ust ameriškega finančnega ministra Jacka Lewa.
Medtem ko je izpostavljenost IMF v aktualnem reševanju Grčije v primerjavi z evroobmočjem manjša, pa je njen umik dramatičen. Govorica, da s sporazumom nima nič, ni samo finančno in pogajalsko problematična, temveč je mučna scela. Pri evropskih reševalnih programih je vsekakor pomembna partnerica, za Nemčijo ostaja nujno sodelovanje Mednarodnega denarnega sklada tudi v tretjem programu pomoči. Nemška kanclerka Angela Merkel je konec tedna izrazila pričakovanje, da institucija ne bo izostala oziroma se bo pridružila kasneje. Razmere bodo znova ocenjevali oktobra. Ve se, da vlada v Berlinu zavrača odpis dolgov, zanjo je razprava o klasičnem odpisu dolga Grčiji nesprejemljiva, je za eno od tiskovnih agencij povedal njen predstavnik. Kot možnost Nemčija dopušča debate o prestrukturiranju dolga oziroma lajšanju dolžniških bremen.
Tanek led
S finančno krizo leta 2008 je IMF obrnil svojo pozornost proti Evropi. Skoraj dve tretjini vseh njegovih posojil je vezanih za članice evrskega območja: Irsko, Portugalsko in Grčijo. Mednarodni denarni sklad je čvrsto zakorakal v evropsko krizo leta 2010, ko je ob Evropski centralni banki (ECB) in evropski komisiji postal del razvpite trojke. Vrstijo se tudi mnenja, da je udeležba v reševalnih svežnjih povezana z ambicijami tedanjega direktorja Mednarodnega denarnega sklada Dominiqua Strauss-Kahna. V času, ko je bil še na visoki funkciji, se je Francoz oziral proti predsedniškemu položaju, zato menda ni hotel izpustiti priložnosti, da bi odigral osrednjo vlogo pri reševanju evropske dolžniške krize.
Nekateri menijo, da je institucija že s tem stopila na tanek led. Predvsem pa se je ujela v zanko kršenja lastnih pravil, dajanja posojil Grčiji ob védenju, da jih ta ni zmožna vrniti. IMF obvezujejo natančna merila, pred odobritvijo posojila so potrebne temeljite ocene finančnih tveganj, rigorozne in sistematične analize tega, ali je dolg vzdržen, ali ga bo dolžnica lahko odplačala. Kot je sredi poletja pisal New York Times, je Grčija leta 2009 dobila posojila po smešno nizki, 5,3-odstotni obrestni meri, čeprav je jasno, da bi ta morala biti desetkrat, dvajsetkrat višja. Kar osvetljuje, da ni Grčija tista, ki je sama oziroma predvsem kriva za svojo finančno krizo. Celo IMF se zaveda, da izvirni greh ni v Atenah.
Kritična točka
Najbolj kritična točka izračunov IMF je ocena vzdržnosti dolgov. Travme so povezane tudi z enim največjih polomov Mednarodnega denarnega sklada sploh, to je bankrotom Argentine leta 2001. Ocene vzdržnosti grškega dolga imajo opraviti z vprašanjem verodostojnosti, IMF se zdaj sklicuje na iste lastne kriterije, ki jih je pri dajanju posojil Grčiji kršil v preteklih petih letih. Tudi zato so se na sedežu IMF v Washingtonu poleti odločili, da bodo o svoji oceni nevzdržnosti grškega dolga in brezupnosti razmer v tej državi obvestili javnost.
Britanski BBC pri tem opozarja tudi na pobudo Mednarodnega denarnega sklada za zelo zadolžene revne države, Heavily Indebted Poor Countries (HIPC), o svežnjih odpisa dolgov več kot trideseterici držav, pretežno afriških; nanaša se na odpis dolga v višini 76 milijard dolarjev, kar je državam omogočilo, da so porabile več denarja za zmanjševanje revščine. Opazovalci omenjajo, da se je IMF znašel na kritični, prelomni točki tudi zato, ker so na prizorišču drugi, ki bi hoteli prevzeti njegovo vlogo. Kitajska in številne druge države zahtevajo spremembe mednarodne ureditve in načina v delovanju Mednarodnega denarnega sklada, zavzemajo se za strukturo, ki naj bo bolj demokratična od te v Svetovni banki in IMF. Kot eno od alternativ omenjajo Azijsko banko za infrastrukturo in investicije (AIIB), ki so jo lani ustanovili na kitajsko pobudo. Oblikovana je bila kot center nove denarne ureditve in s tem tudi kot izzivalka dosedanje prevlade ameriškega dolarja in nasploh ameriške ureditve. Tudi s temi strateškimi razmisleki so povezani dramatični pretresi v IMF in problematiziranje vzdržnosti grškega dolga.
