Grška kriza: IMF noče več sodelovati

Pogajanja o reševanju grške krize se spet zapletajo. Grškemu premieru Aleksisu Ciprasu­ je sicer uspelo preprečiti, da bi do konca pogajanj z mednarodnimi posojilodajalci nastal prevrat v njegovi stranki, a zdaj so se uprli v Mednarodnem denarnem skladu (IMF).

Ta noče sodelovati pri tretjem reševalnem paketu, če se Grčija ne bo resneje lotila reform, evropski posojilodajalci pa dogovorili o dolžniških »olajšavah«, ki bodo Atenam sploh omogočile odplačevanje novih kreditov.

Predsednik grške vlade si je po maratonskem 12-urnem zasedanju 200-članskega centralnega komiteja Sirize vsaj začasno oddahnil. Danes zjutraj so sporočili, da mu je uspelo prepričati upornike v stranki, ki zavračajo že do zdaj sklenjene sporazume o reševanju krize, da bodo izredno strankarsko konferenco pripravili šele septembra. »Priznati moramo, da Siriza ni postala enotna stranka,« je Aleksis Cipras v četrtek povedal v radijskem intervjuju. Siriza je leta 2013 nastala kot koalicija kakega ducata levičarskih skupin, zdaj pa ji grozi razkol, saj že zdaj svojega voditelja in premiera v parlamentu ne podpira več četrtina poslancev njegove stranke.

»V tej državi ni več demokracije, temveč posebna vrsta totalitarizma: diktatura evra,« je izjavil najbolj glasni Ciprasov znotrajstrankarski nasprotnik Panajotis Lafazanis. Politik, ki izdaja svojo spletno stran z leninskim imenom Iskra, do nedavnih Ciprasovih čistk pa je vodil ministrstvo za energetiko, se zavzema za grški izstop iz evra, ki po njegovih besedah ne bi bil takšna katastrofa, kakor razglaša črna propaganda.

Ostrina in počasnost

Upor v Sirizi je tako preložen do septembra, ko bi se morala končati pogajanja o tretjem reševalnem paketu. Predstavniki evropske komisije, Evropske centralne banke in IMF so se že zbrali v Atenah, pogajanja pa so se z enotedensko zamudo zares začela šele danes. Toda v četrtek zvečer je iz Washingtona, kjer je sedež Mednarodnega denarnega sklada (IMF), prišla novica, da IMF ne bo sodeloval pri tretjem paketu pomoči, ki naj bi znašal do 86 milijard evrov. V IMF so že prej opozarjali na preostre zahteve evropskih posojilodajalcev, kot drugi razlog za opreznost pa je v sredo njihov izvršni odbor navedel prepočasnost Aten pri izvajanju reform.

IMF se baje ne bo umaknil s pogajanj, le mošnjička menda ne bo več odprl, dokler mu posojilodajalci in Grčija, katere dolg je dosegel že 170 odstotkov BDP, ne bodo postregli z načrti in ukrepi. Sklad je od leta 2010 skupaj s članicami evrske družine posodil Atenam že okoli 227 milijard evrov, a kot ugotavljajo v ameriškem časniku New York Times, se je Grčija ujela v začarani krog. Po podatkih analitičnega centra Macropolis iz Aten so od teh 227 milijard evrov porabili več kot 120 milijard za vračanje dolgov in obresti, 48,2 milijarde je šlo za dokapitalizacijo grških bank, okoli 35 milijard pa za pokritje izgub, ki so jih zaradi krize utrpele komercialne banke. Tako tudi velike večine denarja iz zadnjega, drugega reševalnega paketa, ki ga je Grčiji vsilila Nemčija, ne bodo namenili oživitvi grškega gospodarstva, ampak ga bodo kar 90 odstotkov porabili za odplačevanje starih dolgov in obresti ter ponovno reševanje grških bank.

Nemška »vrnitev k marki«

»Sposojajo si nov denar, da odplačujejo starega. Ujeli so se v past. Grška tragedija je, da v njej ni zmagovalcev,« je za New York Times povedal Ashoka Mody. Nekdanji namestnik direktorja IMF za evropske zadeve, zdaj pa gostujoči profesor na Univerzi v Princetonu, je pred kratkim v komentarju razložil, da od zadnjega reševalnega paketa nihče ne bo imel koristi. »Grki bodo morali še bolj zategniti pas, proti čemur so glasovali, posojilodajalci pa bodo videli še manj denarja, kakor bi ga, če bi sprejeli paket z zmernejšim varčevanjem in takojšnjo odpravo dolgov,« je Mody zapisal za mnenjske strani agencije Bloomberg.

Po njegovem so grške peripetije ponovno dokazale, da države s tako različnimi gospodarstvi ne bi smele vstopati v skupno monetarno unijo. »Za vse vpletene bi bilo bolje, če bi iz evroskupine izstopila Nemčija, ne pa Grčija,« je zapisal v Indiji rojeni ekonomist. Po njegovih besedah bi nemška vrnitev k marki povzročila takojšen padec vrednosti evra, kar bi na evropski periferiji povečalo konkurenčnost, ki jo nujno potrebuje. »Največja korist pa bi bila politična,« je dodal Mody. »Nemčija hoče igrati vlogo evropskega vladarja, ni pa za to pripravljena plačati stroškov.«