Tiskane izdaje
Bruselj – Na kakšnih brezpotjih je ukvarjanje z grško krizo, je danes v Bruslju še posebno očitno. Na dvodnevni vrh EU in Latinske Amerike, kjer živi skoraj 600 milijonov prebivalcev, je pripotovalo kakšnih šestdeset voditeljev držav, toda vse evropske časnikarje zanima le, ali bo grški premier Aleksis Cipras na pogovorih z Angelo Merkel in Françoisom Hollandom naredil kak korak v smeri sporazuma z upniki, ki bi njegovo državo rešil pred bankrotom.
Ker vlada popolna zmeda s predlogi in protipredlogi, ki krožijo zadnje dni, je zanimivo slišati še jasno, črno-belo sliko krize, kakršno oriše eden od vodilnih nemških ekonomistov, direktor münchenskega inštituta Ifo Hans-Werner Sinn. Na pogovoru s skupino bruseljskih dopisnikov je sinoči predstavil svoje videnje geneze grške krize in vizijo njene rešitve, s katero bi končali mrcvarjenje, ki traja že pet let.
(Ifo Hans-Werner Sinn Foto: Reuters)
Vzrok vsega zla je, v njegovih očeh, razvoj od devetdesetih let do vrha finančne krize ob propadu Lehman Brothers. To je bilo obdobje, ko se je v Grčiji razpasla administracija, ko so se plače hitro zviševale in ko so grški upokojenci na mesec začeli prejemati višje pokojnine od njihovih nemških vrstnikov. Članstvo v območju z evrom je Grčiji, ki je prej plačevala dvoštevilčne obresti, omogočilo poceni zadolževanje in veliko hitrejše zviševanje standarda kot v drugih evropskih državah.
Nizozemska bolezen
»Grčija je postala tipična država z nizozemsko boleznijo,« je prepričan Sinn. Ko so Nizozemci v šestdesetih letih odkrili zaloge pline, so hitri obogateli, plače so se zviševale hitreje kot produktivnost gospodarstva, industrija je izgubljala izvozno konkurenčnost. Država je končala v recesiji. Ekonomisti pojav imenujejo nizozemska bolezen. Šele zmanjšanje črpanja plina in sklenitev sporazuma o umirjanju rasti plač je ozdravilo Nizozemsko.
Ura resnica za Grčijo (ta nima plina) je bila, ko so investitorji v leti 2009/10 zaprli pipo in se njen model zviševanja standarda brez podlage v gospodarskih gibanjih ni mogel več nadaljevati. Država s previsokimi plačami in drugimi izdatki preprosto ni bila več konkurenčna. Še po Lehman Brothers so plače v javnem sektorju v dveh letih zvišali za devetnajst odstotkov.
»To, kar Janis Varufakis imenuje varčevanje (austerity), je posledica razvoja na finančnih trgih,« je prepričan Sinn. Evropske države da so z rešilnimi svežnji, vrednimi več kot 200 milijard evrov, zgolj blažile posledice.
Toda po petih letih reševanja Grčije je bilanca po Sinnovem mnenju nedvoumna. Atenam je v primerjavi z drugimi članicami območja evra sicer uspelo nekoliko izboljšati konkurenčnost, za osem odstotkov, toda: da bi nadoknadili zaostanek, bi morali narediti vsaj še dvakrat več, da bi njihovo gospodarstvo postalo konkurenčno. To pa je v praksi neizvedljivo.
(Foto: Louisa Gouliamaki/AFP)
Izračuni Ifa so pokazali, da sta javna in zasebna potrošnja v Grčiji po letu 2010 ostala za več kot deset odstotkov višja od prihodkov gospodinjstev, podjetij in države. Skratka, s pomočjo upnikov se je nadaljevalo življenje nad zmožnostmi. Po drugi strani se je brezposelnost zelo hitro povečala, padec BDP je bil strahovit.
Ker je Grčija de facto bankrotirala že leta 2010, bi si morali naliti čistega vina. »Po petih letih je katastrofa še hujša,« je povedal nemški strokovnjak. Še zlasti zato, ker reševanje države postaja iz dneva v dan dražje.
Po izračunih Ifa se je v Grčijo steklo že 325 milijard evrov javnega denarja (dva rešilna programa, prelivi znotraj sistema evropskih centralnih bank, izredne finančne injekcije ECB v okviru ukrepa Ela). To je 182 odstotkov grškega BDP ali po deležu kar 35 Marshallovih planov za Nemčijo. Ob upoštevanju odpisa dolgov Nemčiji na londonski konferenci je delež še vedno šestkrat večji.
»Varufakis sicer govori, da je devetdeset odstotkov pomoči šlo za plačilo nemškim in francoskim bankam. To ni res. Zgolj tretjina denarja je šla upnikom. S tretjino so krili primanjkljaja na tekočem računu plačilne bilance (izhaja predvsem iz prevelikega uvoza). Z zadnjo tretjino se je financiral beg kapital iz Grčije,« je povedal Sinn.
Poleg tega bi morali upoštevati skoraj ničelne obresti za evropska posojila Grčiji in dolge roke za njihovo vračila, tudi štirideset let. Še več, leta 2012 je bil izpeljan največji odpis dolgov v zgodovini, s katerimi so se banke in drugi zasebni upniki odrekli več kot sto milijardam evrov terjatev do Grčije.
Tri poti iz krize
Sinnova mantra za rešitev Grčije je večja konkurenčnost. Izhod iz krize bi lahko dosegli na tri načine. Prvi scenarij bi bil preoblikovanje območje z evrom v transferno unijo, v kateri bi druge članice trajno financirale ohranjanje življenjskega standarda v Grčiji. Drugi scenarij je tako imenovana notranja devalvacija, s katero bi v Grčiji še veliko bolj znižali plače in izpeljali reforme, da bi postali konkurenčni. Tretja pot bi bila višja inflacija v jedrnih državah območja z evrom z Nemčijo na čelu in ohranjanje ravni cen na periferiji na enaki ravni.
Če nobeden od treh scenarijev ni izvedljiv – položaj je danes takšen –, po besedah Sinna ostane le še – grexit. Po njegovem modelu bi vse cene, račune in pogodbe preoblikovali v drahme. Z izgubljanjem njene vrednosti bi Grčija postala bolj konkurenčna. Evro bi postal nekakšna vzporedna valuta, kot je bila, denimo, marka v nekdanji Jugoslaviji. Dolgov sicer ne bi mogli odplačati, a tudi z vztrajanjem Grčije v evru upniki pod črto ne bodo dobili kaj več.
(Janis Varufakis. Foto: Alkis Konstantinidis/Reuters)
Sinn je, drugače kot številni kritiki, prepričan, da je Varufakis odličen ekonomist in politik in da je cilj zavlačevanja grške vlade očiten. Z injekcijami ECB v grški bančni sistem se evropski vložek in izpostavljenost povečujeta. Zaradi tega bodo evropski partnerji na koncu bolj popustljivi v pogajanjih, da bi preprečili črni scenarij.
Tudi če bi se zgodil grexit, so si Grki z nakazili v tujino v višini 99 milijard evrov in 43 milijardami gotovine v Grčiji nabrali veliko doto za prehod na drahmo. »In naj potem še kdo govori, da Varufakis ne razume ničesar o politiki,« je opozoril Sinn.
Novo Sinnovo analizo grške tragedije lahko preberete na: CES info Group.
