Tiskane izdaje
Evropska komisija in politični odločevalci so dolgo razglašali koristi ameriško-evropskega prostotrgovinskega sporazuma, javnost mu vse bolj nasprotuje. Dvome izražajo tudi think tanki, analize govorijo o manj ekonomskih učinkih, kot so pričakovali. Med poraženci nekateri omenjajo Slovenijo.
Nasprotovanja Čezatlantskemu trgovinskemu in naložbenemu partnerstvu (TTIP) je čedalje več, postalo je poudarjeno kontroverzno, zgostili so se očitki na račun nepreglednih, tajnih pogajanj in načina urejanja sporov. V civilni družbi se vrstijo kritike o preveliki moči korporacij in tujih vlagateljev, zniževanju okoljskih standardov, varnosti hrane in prisile Evropejcev k uporabi gensko spremenjenih organizmov.
Močno opozicijo pomenijo tudi protivarčevalne stranke, nova vlada v Grčiji je napovedala veto sporazumu v dosedanji obliki. Ta se kaže bolj in bolj negotov: potrebna je ratifikacija v vseh 28 članicah in evropskem parlamentu, in to je za politiko zelo tvegano, ena sama članica lahko zaustavi proces. Ugledni think tank Evropski svet za zunanje odnose (ECFR) je nedavno opozoril, da bi bilo smiselno v pogajanjih opustiti najspornejše zadeve, kakršna je vprašanje zaščite investitorjev.
TTIP je eden najpomembnejših in najvplivnejših trgovinskih sporazumov našega časa, dogovor med ZDA in EU, največjima gospodarskima blokoma na svetu, bi vzpostavil območje proste trgovine z več kot 800 milijoni ljudi. Od začetka globoko vznemirja Evropejce, razprave so presegle trgovinsko problematiko, načele vprašanja o zaupanju v evropske institucije in evropsko-ameriških odnosih nasploh. Evropska unija, vajena manjših trgovinskih partnerjev, ki so se morali prilagoditi njenim normam in standardom, se še nikoli ni pogajala s stranjo, ki bi predstavljala enako velik trg, hkrati pa bi imela večjo geopolitično težo od nje. Zaradi tega in percepcij Združenih držav kot možne grožnje evropskim vrednotam je TTIP za staro celino postal najbolj kontroverzen sporazum, kar jih je kdaj bilo.
Poraženci
Omenjeni ECFR opominja na veliko javno nasprotovanje sporazumu, ki je najizrazitejše v Nemčiji – v desetih tednih je 1,2 milijona ljudi podpisalo peticijo Zaustavite TTIP –, venomer večje pa tudi v Franciji in celo Španiji ter Britaniji, ki sta tradicionalni atlanticistki. Posebno pozornost namenja tudi vprašanju, ki ga vsi najostreje kritizirajo, namreč mehanizmu za reševanje sporov med investitorji in državami (ISDS).
V zadnjem času se nemara opazi nekaj več preglednosti v pogajanjih, vendar to ne bo dovolj, ugotavlja Evropski svet za zunanje odnose. V svoji analizi pod naslovom Svež začetek za TTIP evropski komisiji predlaga obnovo komunikacije in pogajalske strategije, omenja krepitev protievropskih sentimentov in nasprotovanja prosti trgovini, oboje utegne zavreti pogajanja in ratifikacijski proces. Med priporočili naštevajo, da bi morala biti komisija v Bruslju bolj odkrita glede potencialnih poražencev sporazuma, razmisliti bi morala med drugim o kompenzaciji tistim, ki bi največ izgubili.
Njihova študija je vzela pod drobnogled potencialne ekonomske učinke sporazuma na vseh 28 držav članic Unije. Medtem ko je nekdanji komisar Karel de Gucht ambiciozno komentiral ekonomske koristi, pripovedoval o spodbudah za rast in ustvarjanju delovnih mest, imenovana analiza navaja »zmagovalce« in »poražence«. S sporazumom naj bi največ pridobili Estonija, Danska, Portugalska, Nemčija in Italija. Zdaleč najmanj koristi, nemara škodo, bi sporazum prinesel Sloveniji, med največjimi poraženci je ob Luksemburgu navedena ravno Slovenija.
Po prepričanju istega vira ostajata Evropi dve opciji: ali da na hitro doseže sporazum precej bolj omejenega dosega; ali pa na drugi strani nadaljuje pogajanja o vsevključujočem sporazumu onkraj ameriških predsedniških volitvev leta 2016.
»Strateški« primer
Ekonomske koristi »ekonomskega Nata« bodo verjetno manjše, kot so zatrjevali prvotno, in zagovorniki sporazuma, ki so prepričevali o strateških razlogih in obljubljali, da bo revitaliziral Zahod oziroma pomaknil težišče od varnosti k trgovini in investicijam, vse težje zagovarjajo »strateško« dimenzijo, komentira Hans Kundnani.
Piše o tem, da ni jasno niti, katere cilje naj bi sporazum dosegel, niti, na kakšen način. Analizira troje »strateških« plasti: prvič, makroekonomski učinki na Evropsko unijo naj bi bili po njegovem skromni; drugič, sporazum so sprva označevali kot znak enotnosti, vendar je postal odraz trenj v transatlantskih odnosih, kar se utegne še poglobiti; in slednjič, avtor ovrže tudi argument o sporazumu, ki »bi vzpostavil zahodne norme in standarde 21. stoletja«. Kundnani pravi, da se mu zdi TTIP kakor tvegana, špekulativna igra.
Edini strateški vidik evropsko-ameriškega trgovinskega sporazuma razbere v tem, da poteka v širšem kontekstu dogovarjanj o Transpacifiškem partnerstvu (TPP), v katerega je vključenih 12 držav azijsko-pacifiške regije (čeprav za zdaj izključuje Kitajsko). »Ameriški uradniki so preteklih nekaj let poskušali prepričati Evropejce, da se ZDA ne odmikajo od Evrope ... Če bo TPP sklenjen prej kot TTIP, se bodo Združene države resnično obrnile vstran od Evrope.«
Številke
Na prvi pogled statistika ni tako slaba: navsezadnje, sodeč po zadnjem Evrobarometru, sporazum podpira 58 odstotkov Evropejcev, čeprav ne več večina Nemcev, francoska javnost pa je povsem razdeljena. Vendar je v kontekstu pičlega zaupanja v nacionalne vlade, parlamente in EU nasploh javno mnenje treba vzeti zares.
Analiza raziskovalnega centra Pew, objavljena konec preteklega meseca, je pokazala, da se dve tretjini vprašanih načeloma strinjata s sporazumom, medtem ko mu 25 odstotkov nasprotuje. Ob podrobnejšem vprašanju pa je bilo javno mnenje razdeljeno: polovica anketiranih je glede čezatlanskega sporazuma izrazila strinjanje, polovica skepso.
Podrobnejše številke kažejo precej različno podporo. Med državami članicami, kjer je podpora sporazumu še posebno nizka, so Avstrija, v kateri je sporazum podprlo 39 odstotkov vprašanih, 53 odstotkov je proti; Nemčija, kjer ga podpira 39 odstotkov in mu nasprotuje 41 odstotkov, in Luksemburg s približno enako statistiko.
Med osmerico evropskih držav, v katerih je podpora trgovinskemu sporazumu najmočnejša oziroma kjer je sedem od desetih vprašanih izrazilo podporo čezatlantskemu partnerstvu, so Nizozemska (74 odstotkov), Poljska (73 odstotkov), Danska in Irska, obe z 71-odstotno podporo. In čeprav sodeč po raziskavi sporazum, kumulativno vzeto, podpira 69 odstotkov populacije Evropske unije, ki hkrati predstavlja 61 odstotkov evropskega bruto domačega proizvoda, podpora ni pretirano trdna. Večina Italijanov (59 odstotkov) in tako rekoč polovica Francozov (49 odstotkov) je izrazila prepričanje, da čezatlantski sporazum uničuje delovna mesta. Podobno kakor je tudi natanko polovica Američanov v zvezi s sporazumom zaskrbljena zaradi izgube službe in znižanja dohodka.
