Tiskane izdaje
Berlin – Od izbruha evrske dolžniške krize so mnogi napovedovali, da bo ta slej ko prej dosegla tudi Nemčijo, ki se je doslej ponašala s stabilnim gospodarstvom in nizko brezposelnostjo. Je zdaj vendarle čas, da tudi Nemci premislijo svoj razvoj? Odgovor je pritrdilen, a še naprej z različnimi poudarki.
Minulo sredo je indeks razpoloženja med gospodarstveniki močno znižal münchenski Ifo, nekaj dni kasneje so s kazalci navzdol sledila merjenja potrošniške vneme in ekonomisti se sprašujejo, ali Nemčiji ne gre slabše, kot si mislimo. »Lahko se zgodi, da bomo morali na koncu spustiti ocene rasti pod sedanje napovedi,« se boji tudi gospodarski minister Sigmar Gabriel.
Veliko bo najbrž odvisno od tega, koliko nižje se bo spustila rast, ki so ji za prihodnje obdobje pripisovali že 1,8 odstotka – če se bo sploh, saj je bilo v minulih letih že kar nekaj lažnih alarmov o končanju nemškega motorja svoje in evrske rasti. Analitiki že tekmujejo v iskanju razlogov za nov gospodarski pesimizem. Eni kažejo s prstom na ukrajinsko krizo, zaradi katere se hitro poslabšuje gospodarsko sodelovanje z Rusijo, drugi opozarjajo na Kitajsko, kjer bo gospodarska rast precej nižja od pričakovane, in na nemire na Bližnjem vzhodu.
Nemški izvoz v Rusijo se je zmanjševal že pred sedanjo krizo in razen v energetiki ta država ne vpliva na rast v zahodni Evropi, v časopisu FAZ ocenjuje Jörg Krämer iz Commerzbank. Za nemška podjetja je pomembnejša Kitajska, za katero 7-odstotna rast pomeni nazadovanje, po prepričanju večine ekonomistov pa sta odločilni evrski državi Francija in Italija. Ti sta za Nemčijo čisto nekaj drugega od prejšnjih kriznih držav Grčije, Portugalske in celo Španije, še posebej, ker so lahko v prvem obdobju evrske krize nemški proizvajalci avtomobilov, strojev in drugega računali na povečano povpraševanje v Aziji in drugod. Zdaj tudi ZDA še niso dovolj gospodarsko močne, da bi nekdanjo vlogo svetovnega velepotrošnika prevzeli njihovi podjetja in prebivalci. Nasprotno, zaradi poceni energije se proizvodnja seli na drugo stran Atlantskega oceana, tudi nekaj nemške.
Ogorčena razprava
S slabšimi napovedmi za nemško gospodarstvo se vrača ogorčena razprava o tem, kaj je krivo za gospodarsko nazadovanje v območju evra in drugod, če se je ta razprava sploh kdaj umaknila v ozadje. Nemški očitki Franciji so znani: »francoski socialni model« s 35-urnim delovnim tednom, najnižjo zajamčeno plačo, ki je za poldrugi evro višja od nemške, delnim upokojevanjem pri 60 letih in drugimi ugodnostmi pomembno zvišuje ceno dela, zdaj pa vlada načrtuje še nižanje davkov za najslabše plačane in zato jemlje v zakup višanje že zdaj hitro naraščajočega dolga.
V Parizu že brez tega opozarjajo, da do leta 2017 ne bodo izpolnjevali omejitev proračunskega zadolževanja v območju evra, mnogi nemški liberalni in konservativni ekonomisti pa dvomijo, da se bo s politiko sedanje vlade to zgodilo tudi po tem datumu.
Podobno pomanjkanje strukturnih reform Nemci očitajo Italiji, kjer se je povprečna delavska produktivnost po letu 1998 zmanjšala za 3,3 odstotka, država pa nima niti učinkovitega sistema za pomoč brezposelnim pri iskanju dela, kot ga ima Nemčija. Namesto da bi se odločno spopadel s temi pomanjkljivostmi, premier Matteo Renzi od EU zahteva 300 milijard evrov za investicije, skupaj s francosko levosredinsko politiko pa več »odgovornosti« za skupno valuto tudi od Nemčije. Po njihovem prepričanju to pomeni spodbujanje domače potrošnje in investicij ter sodelovanje v programih za spodbudo gospodarske rasti v drugih evrskih in evropskih državah.
Čas za investicije
O nujnosti večjega investiranja zdaj govori tudi nemški minister za gospodarstvo Sigmar Gabriel, in to ne brez razloga, obnovo bi potrebovali številne ceste in mostovi. Celo nekateri nemški ekonomisti, med njimi ugledni Marcel Fratzscher iz DIW, verjamejo, da je Nemčija med prejšnjimi reformami bolj nižala ceno dela in manj višala produktivnost, in se sprašujejo, ali ne bi bil zdaj, ko doma upada gospodarska rast ter več nemških investicij zahteva tudi tujina, idealen čas za investiranje.
Liberalno-konservativni krogi vztrajajo, da bi bile države kot Grčija, Portugalska, Španija ali Italija svetovne prvakinje v rasti, če bi zanjo zadostovala asfalt in beton. Nemčiji gre po njihovem prepričanju slabše tudi zato, ker so v drugi koaliciji krščanskodemokratske kanclerke Angele Merkel s SPD Sigmarja Gabriela predvsem povečevali plače in pokojnine, gospodarstvo pa vleče k tlom tudi draga energija, rezultat subvencioniranega prehoda na obnovljive energetske vire. Po teh razlagah se nemška gospodarska rast zmanjšuje prav zato, ker država postaja vse bolj podobna drugim, ne pa zato, ker država še vedno raje varčuje, kot da bi spodbujala potrošnjo.
ECB, sejalka nove krize
Te prepire spremlja vse bolj aktivna denarna in druga politika Evropske centralne banke, ki nemškemu gospodarstvu in trgu delovne sile morda še bolj koristi kot drugim. In res so tudi zaradi izjemno nizkih obresti nemški potrošniki doslej več zapravljali kot sicer, politika poceni denarja je polnila tudi nemške državne blagajne. Kljub temu ali prav zato pa konservativni kritiki verjamejo, da prav takšna politika ECB seje nove krize. Za mnoge banke na evrskem obrobju je likvidnost ECB nadomestila denarne trge, ki na dolgi rok skrbijo za finančno in gospodarsko disciplino, kaznujejo pa varčevalce, med katerimi so se že tradicionalno najbolj izkazali prav nemški. Ali drugače povedano, poceni krediti ohranjajo pri življenju tudi slaba podjetja, za katera bi bilo bolje, da bi potegnila črto pod škodo, ki so jo naredila sebi in drugim.
Po teh ocenah bi se morala na pot izboljševanja pogojev podjetništva in investiranja v produktivnost vrniti tudi Nemčija, in to hitro, saj se njeno prebivalstvo stara še hitreje kot marsikje drugod, nemško gospodarstvo pa že zdaj vse manj investira doma in več v tujini. Za ohranitev sedanjega blagostanja bi Nemčija po nekaterih ocenah vsako leto potrebovala do pol milijona visoko izučenih priseljencev, ker pa je to najbrž politično nesprejemljivo, ostaja samo še povečevanje produktivnosti.
V federalni Nemčiji o pogojih poslovanja ne odloča samo vlada, ampak tudi dežele, od katerih mnoge bolj po francosko in italijansko povečujejo dolgove, namesto da bi sledile zveznemu vzoru prizadevanja za uravnotežen proračun v dobro spodbujanja gospodarstva. Mnogi tudi v Nemčiji verjamejo, da to dvoje ni povezano, in če je trenutno težko napovedovati, v katero smer se bo gibalo gospodarstvo, lahko zanesljivo povemo, da se bodo nadaljevali spori tako o rasti kot o nazadovanju.
