Tiskane izdaje
Ko so voditelji 21 držav, zbrani na vrhu Apeca (azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje), v nedeljo stali pred kamerami s tradicionalnimi perujskimi šali na ramenih, se je v objektivu pokazala nova slika starega sveta z vsemi odtenki negotovosti pa tudi optimizma, ki se je kazal v nenavadno iskrenih nasmehih večine udeležencev vrha.
Od leta 1993, ko je takratni predsednik Bill Clinton vsem nadel usnjene pilotske jakne, je na koncu letnih zasedanj Apeca običaj, da udeleženci oblečejo oblačilo, značilno za državo gostiteljico. Za razliko od svilenih tunik, srajc iz ananasovih vlaken in pončev, v katere so bili smešno odeti premieri v Limi leta 2008, se je Peru tokrat potrudil dati zasedanju subtilnejši odtenek tradicije.
Šali iz vikunjine volne (vikunja je parkljar, podoben lami, ki živi visoko v Andih) so prej simbol enotnosti, kakor da bi državnike naredili smešne, zato so bili tokrat na skupinski fotografiji končno nasmejani.
Prisotni in odsotni
Nasmejani so bili vsi. Smejal se je Barack Obama, ki se je poslovil od kolegov ter jih prepričeval, da se ameriška politika pod njegovim naslednikom ne bo bistveno spremenila. Nasmejan je bil tudi kanadski premier Justin Trudeau, ki se je otroško pošalil z novozelandskim kolegom Johnom Keyjem in se postavil predenj tako, da na fotografiji sploh ni viden. Smejal se je tudi kitajski voditelj Xi Jinping, ki je izkoristil ameriški idejni vakuum za to, da se je ponudil tej pomembni skupini držav na obalah Tihega oceana kot novi zastavonoša svobodne trgovine.
Fotografija je tudi nakazala, da negotovost ne izvira zgolj iz ZDA, ki so se z zmago Donalda Trumpa nevarno razdelile na njegove ognjevite privržence, radikalne nasprotnike ter tiste na sredini, ki so mu pripravljeni dati priložnost.
Na zasedanje ni bilo južnokorejske predsednice Park Geun Hje, ki jo je tožilstvo razglasilo za »sostorilko v kriminalnem delovanju« njene neuradne svetovalke in bližnje prijateljice Čoi Sun Sil. Njen politični konec je tako v Južni Koreji edina gotovost. Država se namreč sooča z vprašanji o nadaljnji gospodarski rasti, temeljni nacionalni varnosti in tudi zunanjepolitični usmeritvi, razpeti med preteklostjo in prihodnostjo.
V Limo ni bilo tudi tajskega premiera Prajutha Čanoče, ki je po smrti kralja Bumibola Aduljadeja zaposlen s pripravami na ustoličenje novega monarha. Spoprijema se z veliko negotovostjo, ki jo prinaša s sabo menjava na prestolu.
Na vrhu Apeca ni bilo tudi indonezijskega premiera Džoka Vidodoja. Doma so ga zadržale »majhne lokalne težave«. Filipinski predsednik Rodrigo Duterte je sicer odpotoval v Limo, vendar ga ni bilo ne na sklepnem fotografiranju ne na slavnostni večerji dan prej. Menda se ni dobro počutil.
Če torej naredimo seznam držav, katerih voditeljem so se zdele veliko bolj problematične domače zadeve kakor usoda svobodne trgovine, in k temu dodamo Apec, v katerem je ustvarjeno več kot 60 odstotkov svetovnega bruto družbenega proizvoda, je jasno, da je negotovost ozračje naše dobe. S Trumpom ali brez njega.
Skupek krmarjev brez kompasa
Xi se je trudil, da bi zvenel prepričljivo o konceptu območnega vseobsegajočega gospodarskega partnerstva (lahko bi zamenjalo Obamovo umirajoče čezpacifiško partnerstvo), ki bi bilo zagotovilo za nadaljevanje globalizacije. Vendar nič manj negotovosti ne prihaja iz Kitajske, ki na različne načine krepi svoj protekcionizem, otežuje poslovanje tujih podjetij na svojih tleh ter analitike njenih gospodarskih trendov pušča v temi glede statističnih akrobacij, ki ostajajo nepreverjene znotraj Velikega zidu.
Pravkar končano zasedanje Apeca bi lahko zato poimenovali skupek krmarjev brez kompasa. Z mehkim šalom iz vikunjine dlake okoli vratu so poskušali najti vsaj široko cesto, ki gre v skupno smer. Zavedajo se, da je Tihi ocean lahko bogastvo samo, ko jih združuje. Potencialno prekletstvo je, ko jih razdružuje.
Med nasmejanimi obrazi na fotografiji sta tudi obraza japonskega premierja Šinza Abeja in ruskega predsednika Vladimirja Putina. Čas, ki prihaja, jima prinaša nove priložnosti. Če pogledamo prek Tihega oceana z njune strani, lahko zapišemo, da je Trump nepomemben. Razen seveda kot človek, ki ni obremenjen s politično korektnostjo in bo morda odigral pozitivno vlogo prav zaradi zunanjepolitične ignorance.
Navdušeni Abe
Abe je pripotoval v Peru nenavadno navdušen. Jasno je bilo, da je dobil veter v jadra na srečanju s Trumpom v New Yorku tik pred prihodom v Limo. Nove in pomembne zadeve o azijski ureditvi se bodo zgodile šele prihodnji mesec, ko bo Putin obiskal Japonsko. Za Abeja je bilo pomembno od novega ameriškega predsednika dobiti zeleno luč za nadaljnje pogovore z Moskvo o usodi Kurilskih otokov oziroma Severnih ozemelj, kakor imenujejo Japonci štiri otoke, ki so predmet spora že sedem desetletij, kar državama onemogoča sklenitev mirovnega sporazuma.
Proces razrešitve ozemeljskega spora med Kremljem in Tokiem ne bo ne hiter ne preprost. Vendar je bilo za Abeja pomembno odstraniti veliko oviro. Japonska je morala namreč kot najbližja ameriška zaveznica v Aziji slediti politiki Washingtona do Putina. Prav zato je Abe prišel iz New Yorka vidno razbremenjen. Ko se je v Limi sestal s Putinom, je bil njun 70-minutni pogovor dobra osnova za priprave na nadaljnje korake, usmerjene h krepitvi dvostranskih odnosov.
Štiriindvajseti vrh Apeca je pomemben predvsem zaradi tistega, kar se še ni zgodilo. Prav zato je bilo največ govora o negotovosti. Čeprav so v njej številne potencialno strašljive stvari, je v njej tudi veliko potencialno dobrega. Prihodnji teden bo japonski zunanji minister Fumio Kišida odpotoval v Moskvo na pogovore z ruskim kolegom Sergejem Lavrovom, kar bo zadnja priprava na Putinov obisk v Tokiu 16. decembra. Prav to bi lahko bila točka preobrata, zaradi katerega je bilo za skupno fotografijo v Limi vredno pozirati s širokim nasmehom.
