Kako zaščititi globalizacijo pred njo samo

Kopičenje negativnih čustev na račun ekonomske globalizacije je vse bolj nazorno. Ker so kritike v veliko primerih upravičene, si je težko predstavljati, kako bodo zagovorniki zmanjševanja trgovinskih ovir v prihodnosti povrnili globalizaciji njen izgubljeni čar, brez vidnih sprememb tistega, kar je doslej predstavljala.

Logika, ki je poganjala svetovno gospodarsko rast v zadnjih desetletjih, je temeljila na pozitivnih učinkih zmanjševanja trgovinskih ovir. Bolj ko je neka država odprta za trgovanje z drugimi deli sveta, več bo ustvarila, to pa bo imelo neposredne pozitivne posledice za življenjski standard njenih prebivalcev. Primeri iz različnih delov sveta sicer kažejo, da njene koristi ne bodo vedno enakomerno porazdeljene, sploh takrat ko države ne sprejmejo ustreznih ukrepov za zaščito najbolj ranljivih sektorjev svojega gospodarstva. Večina kritik popolne liberalizacije svetovne trgovine se osredotoča na ekonomske posledice hiperglobalizacije. A v zadnjem času so vedno bolj aktualni tudi pomisleki v zvezi z njenim vplivom na demokracijo.

Meje našega sveta

Dani Rodrik, ekonomist in profesor na harvardski univerzi, ne dvomi o obstoju pozitivnih učinkov liberalizacije trgov, a kljub temu svari pred nadaljnjimi koraki v smeri, po kateri je svet potoval doslej. Nevarnost je, da to lahko še poveča privlačnost tistih, ki so doslej najbolj profitirali na račun poražencev globalizacije. Ta je po njegovih besedah že dosegla svoje praktične meje. »V zadnjih 50 letih nam je uspelo ustvariti relativno odprto svetovno gospodarstvo, toda nadaljevanje v tej smeri prinaša več škode in relativno malo koristi,« je ekonomist pojasnil v pogovoru za Delo. »Predstavljamo si lahko svet, kjer državne meje nimajo dosti večjega pomena kot meje med občinami ali mesti znotraj ene države. Toda mislim, da ne bomo mogli priti do te točke, dokler politika ostaja organizirana na nacionalni, in ne na globalni ravni.«

Rodrik je svetovno prepoznavnost dosegel pred dvema desetletjema, ko je kot eden od redkih mainstream ekonomistov opozoril na razkorak med zahtevami globalizacije in omejitvami, ki jih prinašajo demokratični sistemi. Demokracija, kot jo razumemo na Zahodu, je po njegovih besedah še vedno močno vezana na dogajanje znotraj posameznih nacionalnih držav, institucije, ki ustvarjajo pravila za trgovanje na globalni ali regionalni ravni, pa v glavah volivcev praviloma ne uživajo večje legitimnosti. Ključen politični dogodek letošnjega leta je pokazal, kako edini vir politične legitimnosti, tudi v okoljih, ki se zavedajo prednosti sodelovanja v svetovnem gospodarstvu, ostaja nacionalna država. Britanski referendum o izstopu iz EU ni bil le glasovanje o migracijah in Bruslju, ampak tudi o (evropski) politični eliti, ki ji ni uspelo zavarovati svojih prebivalcev pred svetovnim gospodarskim sistemom, o katerem mnogo ljudi verjame, da je uperjen proti njim.

Po referendumu so ekonomisti in analitiki začeli govoriti o deglobalizaciji, k čemur so jih še dodatno spodbudili podatki, ki kažejo, da bo rast svetovne trgovine letos prvič po petnajstih letih manjša od rasti svetovnega bruto domačega proizvoda. Čeprav to še ni neizpodbiten dokaz o tem, da se je svet znašel pred nekakšnim globalizacijskim zasukom, je možnost, da gre nekaj narobe, danes precej večja kot pred petimi ali desetimi leti.

Najslabša možna rešitev

Svobodna trgovina predpostavlja enaka pravila za vse udeležene strani. Ko produkti in kapital prečkajo meje držav, prečkajo tudi različne jurisdikcije in ustvarjajo komplikacije, ki jih trgovanje znotraj držav ne ustvarja. To je temeljni vzrok, zakaj popolna liberalizacija svetovne trgovine ne more priti v poštev in zakaj ni smotrno vztrajati pri trenutnem razvoju globalizacije, pravi Dani Rodrik. »To bi bila najslabša možna rešitev, saj bi le še okrepila moč populistov in demagogov, kakršen je Donald Trump, in skoraj zagotovo vodila v najhujše oblike protekcionizma.«

»Mislim, da se moramo sprijazniti s tem, da popolna liberalizacija svetovne trgovine ni mogoča. Razmeroma svobodno trgovino moramo uravnotežiti z nacionalno avtonomnostjo. To pomeni, da zavrnemo nekatere vidike hiperglobalizacije: sprejmemo kapitalske omejitve, zavrnemo trgovinske sporazume, ki investitorjem dodeljujejo posebne zakonske pravice na račun nacionalnih vlad, ter omogočimo vladam, da lažje oblikujejo industrijske politike, ki so potrebne za restrukturiranje in diverzificiranje svojih gospodarstev.« S tovrstnimi ukrepi bi se države vidno odmaknile od liberalizacije trgovine in harmonizacije zakonodaj. A rezultat tega bi bil po Rodrikovem prepričanju konsolidiran svetovni trgovinski režim z bistveno več legitimnosti, kot jo ima zdaj.

Globalizacijo bi morali zaščititi tako, da njene temelje postavimo na demokratičnih principih. Na globalni ravni bi morali več pozornosti nameniti predvsem promociji norm, ki izboljšujejo način ustvarjanja političnih odločitev. Predvsem pa bi morali državam pustiti več manevrskega prostora pri uresničevanju ciljev, ki si jih postavijo. Do prosperitete, kot pojasnjuje Rodrik, obstaja več različnih poti. Prav bi bilo, da ima zadnjo besedo pri tem demokracija, in ne gospodarstvo.