Bi moralo svet skrbeti zaradi kitajskih borz?

Berlin – Medtem ko so vse evropske oči uprte v Grčijo, so kitajske borze izgubile desetkrat večjo vrednost od tiste, ki jo premore vse grško gospodarstvo. Bi moralo svet skrbeti?

Vrednost, ki jo Kitajci obračajo na borzah, šteje le tretjino bruto domačega proizvoda, kar je trikrat manjši delež od tistega v razvitih državah, na njih pa sodeluje manj kot petnajst odstotkov gospodinjstev. Najpomembnejši borzni indeksi so samo v zadnjih treh tednih izgubili trideset odstotkov, to pomeni 2,36 bilijona dolarjev izgubljenega premoženja, in za borze pristojna nadzorna telesa že govorijo o paniki. Po oceni agencije Bloomberg je petinštirideset najbogatejših Kitajcev samo junija izgubilo skupaj 34 milijard dolarjev.

V preteklih tednih so za obračun s špekulanti že uveljavili ostrejša pravila za borzne udeležence, a borzno trgovanje tudi spodbudili z nižanji obrestnih mer, olajšanjem pravil na nakupe delnic za zavarovalnice in druge ter s skladi za investiranje. Tudi zunaj Kitajske se mnogi strinjajo, da se desetletja dvoštevilčne gospodarske rasti morajo enkrat končati in sedanje kitajsko vodstvo bi bilo povsem zadovoljno s sedanjimi sedmimi, šestimi odstotki. Zahodnim analitikom pa se spet postavlja vprašanje, ali avtoritativna politika res lahko dobro uravnava tako mogočne gospodarske in borzne trende. V letu dni pred sedanjimi borznimi pretresi so se namreč vrednosti na kitajskih borzah več kot podvojile tudi zaradi gigantske državne propagandne akcije in finančnih spodbud.

Že nekaj časa se skokovito povečuje tudi skupni kitajski dolg, ki po nekaterih ocenah dosega že 283 odstotkov bruto domačega proizvoda. S 55 odstotki je državni dolg še vedno pod nadzorom, zato pa je podjetniški s 125 odstotki precej nevarnejši. Kot so pokazale številne krize od evrske do japonske iz devetdesetih let minulega stoletja, se takšna nesorazmerja hitro porazdelijo na vso družbo. V Mednarodnem denarnem skladu (IMF) so Pekingu že prej svetovali hitre reforme.

Meje gospodarskega čudeža

V IMF svetujejo hitrejšo privatizacijo državnih podjetij, kar bi z boljšim vodenjem lahko povečalo produktivnost in ustvarilo več milijonov novih delovnih mest ter hkrati omejilo korupcijo. Verjetno pa bi pomenilo tudi bankrote starih in ustvarjanje novih podjetij ter s tem pretrese na trgu delovne sile, kar so za komunistično partijo ki jo skrbi razpoloženje ljudstva in lojalnost svojih kadrov, težke odločitve. Nekateri zahodni analitiki se zato že sprašujejo, ali ni kitajski gospodarski čudež naletel na svoje meje. Poceni energija, spodbujena s hidravličnim lomljenjem skrilavcev (»fracking«), je skupaj z drugim povečanjem produktivnosti ameriške stroške dela že približala kitajskim in naj bi jih do leta 2018 znižala za več odstotkov pod kitajsko mejo.

Kitajska bi zato morala še pospešiti prestop z večinsko izvozno-proizvodnega gospodarstva v visoko tehnološko, tudi za domačo potrošnjo, a se zahodni ekonomisti sprašujejo, ali je to res mogoče brez svobodnega pretoka investicij ter pravne države za zaščito investitorjev. V IMF sicer hvalijo nekatere kitajske korake k finančni in gospodarski liberalizaciji, a je priporočajo še več ter še posebno tržno odločanje obresti in prosto določanje menjalne vrednosti državne valute. To bi olajšalo tako vstop v košarico rezervnih valut IMF kot integracijo kitajskega gospodarstva v svetovno.

Kitajski gospodarski pohod je milijone rešil revščine in lakote ter poganja velik del svetovne gospodarske rasti, ne nazadnje v Evropi z velikim vplivom na nemško avtomobilsko in druge industrije.