Tiskane izdaje
Peking, Praga – Xi Jinping potuje v Washington prek Češke. Pred vrhom o jedrski varnosti, ki bo v četrtek in petek v ameriški prestolnici, je obiskal Prago. To je bil prvi obisk kitajskega predsednika v tej državi od vzpostavitve diplomatskih odnosov pred 67 leti.
Simboličnost Xijeve poti je tudi v tem, da je ameriški predsednik Barack Obama pred sedmimi leti v tem mestu razglasil svojo vizijo sveta brez jedrskega orožja, ki se zdaj zdi zelo nemogoča.
Glavni cilj obiska kitajskega predsednika na Češkem je zato bil dopolnitev njegovega koncepta evrazijske integracije »16 + 1«, s katero bo ta država v središču zanimanja kitajskih vlagateljev. Med Xijevim srečanjem s predsednikom Milošem Zemanom bodo podpisani sporazumi o financah, infrastrukturi, zdravstvu, letalstvu, sončni energiji in športu. S tem ne bodo poglobljeni zgolj odnosi med Kitajsko in Češko, ampak bo to tudi pomemben korak k soglasju o sodelovanju znotraj »16 + 1« ter kitajskega razvojnega načrta, ki vključuje obdobje do leta 2020. Posledice Xijevega obiska na Češkem bodo vplivale tudi na odnose med Kitajsko in celotnim območjem vzhodne in srednje Evrope. Azijska sila kot vlagatelj in posojilodajalec hoče najprej projekte, ki povezujejo čim več držav v regiji. S tem širi strategijo svilne poti in gospodarskega pasu, ki je Xijeva vizija povezovanja Evrope v širšo evrazijsko celino.
Pogoji, ki jih Kitajska določa Češki, so veljavni tudi za vse druge države na tem območju. Prvo je ohranjanje EU. Drugo pa priznavanje politike »ene Kitajske«. S tem zapirajo kakršnokoli možnost povezovanja s Tajvanom. Toda vse to bo spet postalo aktualno, ko bo oblast v Tajpeju prevzela novoizvoljena predsednica Cai Ing Ven, katere stranka ima v statutu formalno neodvisnost otoka. A vendar, Češka je bila še pred kratkim ena največjih simpatizerjev Tajvana. S kitajskimi vlaganji se sentiment, merjen v milijardah dolarjev, zelo hitro spreminja.
Ustvarjanje Evrazije
Kitajska je že desetletja obsedena z evropskimi pristanišči. To niti ni tako čudno, če se zavedamo, da največji del več kot 600 milijard dolarjev blaga, ki ga iztrži z Evropsko unijo, pride po morju. Toda ko je predsednik Xi Jinping v ponedeljek dopotoval na Češko, je v novo geopolitično infrastrukturo vnesel svež val kitajskih naložb.
Pravzaprav gre za most, ki bo Kitajsko povezal z evropskim kopnim. Njegovo zahodno stebrišče bo postavljeno v samo srce stare celine. Čeprav Češka nima izhoda na morje in nima pristanišča tako kot Grčija, je v kitajski strategiji prodora na evropsko tržišče že od lani vse pomembnejša. Pričakovati je, da bo Xijev tridnevni obisk spremljalo podpisovanje številnih investicijskih sporazumov, katerih vrednost bo okoli dve milijardi dolarjev.
Zanimivo je, da je Xi prvi kitajski predsednik, ki je obiskal to državo, odkar sta Češka in Kitajska vzpostavili diplomatske odnose pred 67 leti. Češka je tudi prva država na območju srednje in vzhodne Evrope, v kateri kitajski voditelj uradno živi, odkar je pred tremi leti prišel na oblast.
Ker je Xi izbral Češko za prvo evropsko destinacijo leta 2016, lahko poskusimo odgovoriti na vprašanje, zakaj prav Češka. Tovrstna razprava nas lahko vodi v zanimivo politično analizo kitajskega dojemanja vzhodne in srednje Evrope ter nam razkrije diplomatsko usmerjenost Pekinga, ki je zelo značilna za vse druge države na tem območju. Ko je bilo pred zgolj letom in pol v Beogradu tretje srečanje premierov 16 držav vzhodne in zahodne Evrope ter kitajskega premiera, so kitajski diplomatski viri navajali, da je uradni Peking za oporišče celotne strategije, ki je zapakirana v formulo »16 + 1«, izbral tri države.
Trdili so, da bo največji del vlaganj šel na Poljsko kot neuradno voditeljico šestnajsterice, kot naravni most za kitajski prodor na evropska tla in kot največje tržišče, ki je geografsko neposredno povezano z nemškim tržiščem. Viri so nato razlagali, da bo velik del kitajskega denarja usmerjen tudi na Madžarsko kot zanesljivega partnerja azijske sile, ki ji je še pred vsemi drugimi Evropejci odprl vrata ter veliko Kitajcem dovolil, da se priselijo skupaj s svojimi poslovnimi idejami in kapitalom. Tretji steber bi morala biti Srbija. Kitajska jo je ocenila za najpomembnejšo državo na Balkanu ter kot tradicionalno prijateljico in domovino Bate Živojinovića, ki ji je bila blizu vse od razpada nekdanje Jugoslavije. V procesu dozorevanja kitajske strategije svilne ceste in ustvarjanja gospodarskega pasu, ki bi Evrazijo povezal v integralni pojem, jo je obravnavala kot pomembno artilerijo, ki Grčijo oziroma Egejsko morje povezuje z evropskim osrčjem.
Vendar sta lani Poljska in Madžarska spolzeli iz prvih vrst kitajskih interesov. Od vseh obljubljenih investicijskih projektov je bilo namreč zelo malo izvedenega. Zanimivo je, da se je politični vrh v Pekingu oddaljil prav od tistih držav, ki so po politični miselnosti postale sorodne kitajskemu režimu. Kitajska sicer ni velika zaščitnica demokracije v Evropi, a je ena najpomembnejših razlik med njo in Rusijo prav to, da je azijska sila svoje vitalne interese povezala z evropsko integracijo. Njenemu političnemu okusu zato ne ustrezajo evroskeptiki, še manj pa rušitelji EU, čeprav so naklonjeni temu, da za neliberalno krmarjenje skozi politične in gospodarske krize prevzamejo »kitajski model«. Poleg tega je Poljska preveč protirusko razpoložena; madžarski premier Viktor Orbán preveč nadležno kljubuje temeljnim načelom evropske enotnosti. Srbija pa sama ne ve, kako vzdrževati ravnotežje med Brusljem in Moskvo. Težišče kitajskega interesa se je zato premaknilo na stabilnejša tla.
V kitajski pahljači kitajskih evropskih partnerjev se je Češka prebila v prvo vrsto že septembra lani, ko se je predsednik Miloš Zeman udeležil vojaške parade, ki je bila ob 70. obletnici zmage nad Japonsko v drugi svetovni vojni v Pekingu. Bil je edini voditelj iz EU. Ne samo da je z udeležbo na demonstraciji kitajskih oboroženih sil nakazal, da njegova država ni več razpoložena za postkomunistične idealistične kritike kitajskih človekovih pravic, politike do Tajvana in represije na Tibetu, ampak je bivanje na Kitajskem izkoristil tudi za nove sporazume. Kmalu po njegovem obisku je zasebno podjetje CEFC iz Šanghaja objavilo svoj nakupovalni listek za Češko. V središču Prage je kupilo dve stari stavbi in vanju namestilo svojo evropsko centralo. Prevzelo je še pivovarno Lobkowitz, pridobilo manjšinsko lastništvo v letalski družbi Travel Service ter kupilo nekaj delnic v medijskih družbah Empresa Media in skupini Medea. Ko pa so v CEFC napovedali nakup večinskega dela delnic nogometnega kluba Slavia Praha, je bilo za pazljive opazovalce to znamenje, da je Češko kot investicijsko destinacijo izbral sam kitajski predsednik. Xi je namreč velik ljubitelj nogometa, eno od poslanstev njegovega vodenja države pa je, da Kitajsko spremeni v nogometno velesilo.
Stranski pojav takšnega zbliževanja med Pekingom in Prago je tudi povečano število kitajskih turistov na Češkem. Lani jo je obiskalo okoli 300.000 kitajskih turistov, kar je trikrat več kot leta 2010. Če pa se zavedamo, da so Kitajci, ki potujejo v Evropo pogosto tudi bogati podjetniki in veliki menedžerji, je povsem logično, da turistična ekspanzija po pravilu vodi tudi do poglabljanja trgovinskih in gospodarskih povezav. Vprašanje, ki se med Xijevim obiskom postavlja je, koliko časa bo Češka v središču kitajskega zanimanja. Val kitajskih vlaganj lahko imamo za pokazatelj gospodarskih gibanj. Zadržujejo se namreč tam, kjer je gospodarstvo stabilno, izvoz močan in politične razmere stabilne. Tako kot je kitajski kapital še do pred kratkim dotekal v evropska pristanišča, zdaj ustvarja evrazijske mostove. Kdo bi lahko bil na vrsti po Češki ali hkrati z njo? Ali je Slovenija tudi kandidatka? Odgovor ni v Pekingu, ampak v Evropi. Kitajska ima rada izrek »Potipaj kamen in nato prečkaj reko«. Tako bo tudi na tleh vzhodne in srednje Evrope iskala kamen, na katerega se bo oprla, da bo skočila na zahodno poloblo. Kitajski strateški mostovi so namreč zgolj toliko stabilni, kolikor se za stabilne izkažejo njihovi oporniki na evropskih tleh. Največji kandidat za kitajski evrazijski most bo zato tista država v regiji, ki bo sama vedela, kaj hoče.
