Kitajski pogled na Evropo: najprivlačnejša država v razvoju

Vse odkar so se v začetku lanskega leta začela pogajanja o investicijskem sporazumu med Evropsko unijo in Kitajsko, sta obe strani naredili le majhen korak s startne črte. Čeprav je na poti do podpisa sporazuma še veliko ovir, se kitajske naložbe v evropskih državah bliskovito povečujejo.

Posamezni analitiki so se ob tej priložnosti vprašali, zakaj želi Kitajska kupiti Evropo. O prodiranju kitajskih naložb na staro celino priča tudi najnovejša kupčija: korporacija ChemChina je kupila italijansko podjetje za izdelavo avtomobilskih pnevmatik Pirelli. Sporazum v vrednosti 7,3 milijarde evrov so podpisali v nedeljo, s tem pa je 143 let staro podjetje prešlo v kitajske roke, kot eden najjasnejših kazalcev, kaj si pravzaprav želi azijska sila: svoj na novo pridobljeni kapital združiti s starimi evropskimi znamkami.

Pirelli je samo eden – in za zdaj največji – od industrijskih biserov, ki jih bo Kitajska nanizala v svojo ogrlico, pri čemer bo izkoristila evropske varčevalne smernice, kvantitativne olajšave Evropske centralne banke, pocenitev evra in napetost v odnosih z Rusijo. Lani se je celotna vsota kitajskih naložb v države EU v primerjavi z letom 2013 dvakratno povečala in dosegla 18 milijard evrov. Če pomislimo, da je bila še pred slabim desetletjem azijska sila na evropskih tleh prisotna s komaj milijardo dolarjev manjših naložb, si to silovito povečanje kitajskega kapitala vsekakor zasluži posebno pozornost.

Prva stvar, ki jo mogoče opaziti, je, da Kitajsko kljub vsemu najbolj zanimajo uveljavljene družbe z bogato tehnološko tradicijo in uglednimi imeni. Prevedeno v zemljepisni jezik to pomeni, da svoj kapital veliko raje vlaga v zahodni del EU kot v vseh tistih 16 držav Osrednje in Vzhodne Evrope, s katerih voditelji se redno srečujejo kitajski premieri in pri tem poudarjajo besedni zvezi »vzajemno razumevanje« in »strateška bližina«. Kitajski vlagatelji se namreč niso pripravljeni spuščati v tako imenovane »greenfield« projekte. Raje bodo plačali ceno, ki se morda zdi previsoka, če lahko zanjo dobijo svetovno znano ime.

Pisana košarica kitajskih nakupov

To potrjuje tudi primer Pirelli. Analitiki so prepričani, da je peti največji proizvajalec pnevmatik na svetu precenjen, že če ga primerjamo z južnokorejskim Kumhoom. Pa vendar je kitajski kupec, ki tudi sam proda 20 milijonov pnevmatik letno, a so ga do zdaj poznali le redki, očitno upošteval dejstvo, da je italijanska znamka že sama po sebi vredna okoli 1,5 milijarde dolarjev, kar pomeni da je v svetu na petem mestu, in to za Bridgestonom, Michelinom, Continentalom in Goodyearom.

V košarici kitajskih kupcev evropskih družb se je znašlo vse mogoče: od verige picerij do najbolj luksuznih poslovnih prostorov, od električnih omrežij do telekomov. Bloombergov kolumnist Leonid Barshidsky opaža, da so Evropejci veliko manj sumničavi do kitajskih vlagateljev kot do Rusov, hkrati pa opozarja, da, potem ko padejo evropske znamke v roke kitajskih državnih korporacij, ki so v vseh pogledih podaljšana roka kitajske Komunistične partije, vsa ta zgodba preraste v zemljepisno politiko.

Čeprav se s 54 milijardami dolarjev vloženega kapitala udeležba azijske sile v skupni vrednosti tujih naložb v EU, za zdaj ne more primerjati z ameriškimi, ki znašajo več kot 3200 milijard dolarjev, Kitajska kljub vsemu postaja peta največja vlagateljica v evropsko industrijo, pri čemer nič kaj dosti ne zaostaja za Japonsko, ki je s 56,5 milijarde dolarjev na četrtem mestu – za ZDA, Kanado in Bermudskimi otoki.

To, po čemer se Kitajska razlikuje od vseh drugih vlagateljev, pa je njena trdna odločitev, da bo na evropskih tleh tudi ostala, in to za dolgo. Švedski Volvo, ki ga je kupila družba Geely, britanska veriga Pizza Express, ki je zdaj v lasti družbe Hony Capital, italijanska energetsko-inženirska družba Ansaldo Energia, katere 40 odstotkov je prevzela družba Shanghai Electric, pomenijo zgolj začetek kitajskih nakupov. Predsednik Xi Jinping je novembra lani napovedal, da bi morale v prihodnjih desetih letih kitajske naložbe v tujini doseči 1250 milijard dolarjev, eden prednostnih ciljev tega kapitala pa bo prav Evropa.

Vse donedavnega je beseda »naložbe« skorajda obvezno napeljevala na evropske naložbe v kitajsko industrijo. To je bilo povsem logično, glede na to, da je šlo za največjo državo v razvoju, ki se je odpirala proti svetu in ponujala poceni delovno silo, velik trg in precejšnje finančne ugodnosti za kapital iz tujine. Od več kot 100 milijard dolarjev, kolikor jih vsako leto vložijo v Kitajsko, jih iz evropskih virov prihaja od 7 do 10 odstotkov. Zdaj se stvari spreminjajo in Kitajska na EU vse bolj gleda kot na svojevrstno državo v razvoju, ki še vedno usklajuje svojo skupno valuto, finančno politiko, razvojno strategijo, pa tudi ravnovesje med zunanjepolitičnimi načeli in domačimi gospodarskimi interesi.

Padec evra je bil le eden od dejavnikov lanskoletnega povečanja kitajskih naložb. Ker je juan vezan na ameriški dolar, so tudi gibanja na tečajnih listah spodbudila sprejemanje odločitev o kupovanju evropskih družb. Ob tem je treba pojasniti, da postaja EU za azijsko silo večji vir tehnološkega znanja kot Amerika, če vse to povežemo še z ugledom evropskih znamk, pa je popolnoma jasno, da lahko na stari celini pričakujemo vse več in več kitajskega kapitala.

Zdaj so Evropejci tisti, ki morajo ugotoviti, zakaj pogajanja o investicijskem sporazumu ne potekajo gladko. Mar na kitajskem trgu izgubljajo svojo vlogo velikih vlagateljev? In kaj je mogoče storiti v tej smeri, da bi bila ta sicer izjemno poživljajoča izmenjava kapitala v ravnovesju in koristna za obe strani? Ne bi bilo slabo, če bi v vseh šolah uvedli kitajščino, saj je pomembno že od samega začetka razumeti, kaj prinašajo s seboj milijarde dolarjev, ki so bodo kmalu omenjale v milijardah juanov. Ko smo se že odrekli ruskemu jeziku, lahko z navdušenjem sprejmemo kitajskega. Na koncu koncev kapital vedno govori v jeziku tistega, ki določa pravila igre.