Ko država več ne ve, ali je revna ali bogata

Stanje na kitajskih borzah se je v petek izboljšalo. To se je zgodilo po tem, ko se je osrednja vlada odločila, da izklopi varnostni mehanizem, ki je ta teden po padcu skupnega indeksa za več kot sedem odstotkov dvakrat blokiral trgovanje.

Namesto »varovalk«, ki so zgolj izzvale dodatno paniko, so v akcijo poslali »državno moštvo«, kot v javnosti imenujejo koalicijo državnih borznih in finančnih institucij (med njimi je tudi pokojninski sklad). Vlada jim je naložila kupovanje delnic, da bi se indeksi do konca petkovega delovnega dne vrnili v pozitivno območje.

Mednarodni strokovnjaki tudi te poteze ne obravnavajo kot dobre za kitajsko kredibilnost. Toda tako kot lani, ko je borza doživela zlom, se je Peking tudi zdaj oprijel te rešitve, da bi zmanjšal škodo in dobil več časa za razmislek, po kateri poti bo Kitajska nadaljevala pot skozi kapitalizem.

Devizne rezerve hitro kopnijo

Že samo v ponedeljkovem prodajnem stampedu, ki je izzval ustavitev trgovanja na borzah v Šanghaju in Shenzhenu, je bilo izgubljenih več kot 590 milijard ameriških dolarjev. Kitajska je se spopada z dejstvom, da za zdaj ni drugega instrumenta spodbujanja rasti na finančnem trgu kakor »državnega moštva« in zajemanja iz blagajne z deviznimi rezervami.

Če se je še do nedavnega postavljalo vprašanje, ali je 3,99 tisoč milijard ameriških dolarjev, ki jih je zaradi zunanjetrgovinskega presežka nakopičila azijska sila do sredine lanskega leta, prevelika in nepotrebna obremenitev, se je zdaj pojavila nasprotna dilema: za koliko se lahko zmanjšajo devizne rezerve?

Samo decembra je Kitajska izgubila več kot sto milijard dolarjev svojih prihrankov. Od junija pa do danes je raven njenih rezerv padla za več kot 600 milijard dolarjev. Rezerva 3,33 tisoč milijard dolarjev je sicer zelo impresivna. Ne samo da je to največja vsota deviznih rezerv na svetu, ampak je tudi trikrat večja od japonskih rezerv, ki so na drugem mestu. A kljub temu strokovnjaki opozarjajo, da odgovor na vprašanje, kolikšna količina rezerv zadostuje, ni preprosto.

»Vse je odvisno od tega, kaj želi Narodna banka storiti s tem denarjem,« je povedal Zhang Ming, finančni strokovnjak s Kitajske akademije za družbene vede. »Sedanja količina zadostuje samo pod pogojem, da centralna banka uspešno utiša špekulacije v zvezi z šibkim juanom. Toda če bo zaradi kratkoročne stabilizacije tečaja še naprej posredovala na trgu s prodajo ameriških dolarjev in kupovanjem juanov, potem te rezerve morda ne zadostujejo za reševanje devalvacije juana in odtekanja denarja.«

Vendar pa Zhang tudi opozarja, da pri določanju nujno potrebne količine deviznih rezerv ni treba upoštevati zgolj uvoz. Res je, da je 3,33 milijarde dovolj za odplačilo dvajsetmesečnega uvoza in servisiranje vseh kratkoročnih dolgov, vendar ni niti najmanj blizu 20 odstotkom široke ponudbe denarja (M2), ki ga morajo imeti države z nekonvertibilno valuto in fiksnim tečajem. »V kitajskem primeru bi bilo potrebnih 4,26 tisoč milijard dolarjev,« je zatrdil Zhang.

Evropski trgi brez zaščite

Kitajska se tako spet počuti sočasno bogata in revna, gospodarsko močna in finančno ranljiva, kot velika igralka in potencialna tarča nevarnega monetarnega lova, ki je v preteklosti že zrušil številne azijske vlade (spomnimo se samo Indonezije leta 1998). Zdi se, da kitajski vrh »otipava kamen, da bi prečkal reko«. Ko je Kitajska pod pokojnim Deng Xiaopingom začenjala gospodarske reforme, je bila ta taktika dobra. A zdaj je nevaren vir negotovosti, ki ga finančni trgi po pravilu težko prenašajo. Čeprav je zmanjšanje deviznih rezerv zdravo, pa tako hitro kopnenje državnih prihrankov med vlagatelji povzroča živčnost, ki se takoj izrazi na borzi.

Vsak pretres na kitajski borzi – kakor tudi vsaka sprememba kitajskega tečaja – neposredno vpliva na Evropo. Pokazalo se je, da evropski trgi nimajo varnostne zaščite, ki bi jih oddaljila od kitajskih nihanj. Četudi imajo prav ekonomisti, ki pravijo, da se ni treba razburjati ter da azijska sila s solidno 6,7-odstotno stopnjo rasti še vedno trdno stoji na nogah, pa sta se indeksa Stoxx Europe 600 in nemški DAX odzvala z drastičnim padcem vrednosti za 5,3 in 7,1 odstotka v zgolj štirih dneh prvega delovnega tedna v letu.

Povsem logično je, da bodo zaradi kitajskih dilem najbolj trpeli Nemčija, evropski rudarski velikani ter evropski proizvajalci luksuznega blaga, vključno s Ferrarijem, ki je v zadnjem četrtletju leta 2015 na kitajskem trgu prodal za 24 odstotkov avtomobilov. Veliko večji vpliv na evropske izvoznike bo imela devalvacija juana. Vendar pa vse to ne bi smelo sprožiti plazu, ampak bi moralo prižgati neki drug alarm, ki že od nekdaj zahteva boljše poznavanje Kitajske, političnega zaledja njenega gospodarskega ravnanja in objektivnih meja kakovostne rasti. Čas je, da pogledamo čez številke in odstotke ter končno spoznamo, zakaj je azijska sila hkrati bogata in revna ter kako bi Evropa pozornost lahko posvetila obema vidikoma.