Tiskane izdaje
Ljubljana – Moč, vitalnost nemškega gospodarstva je morda najpomembnejši razlog, da bo Angela Merkel v nedeljo dobila še četrti kanclerski mandat, so si enotni komentarji. Nemčiji, naši prvi gospodarski partnerici, gre na videz odlično: raste, pospešeno izvaža – in ima proračunski presežek.
Po zaslugi »nemškega gospodarskega čudeža 2.0« ima zdaj gospodarsko najmočnejša evropska država tudi najnižjo, manj kot 4-odstotno stopnjo brezposelnosti v Uniji, v dveh najbolj razvitih zveznih deželah, Baden Würtembergu in Bavarski, se zdaj lahko pohvalijo s polno zaposlenostjo. Neposredne koristi od tega imajo tudi državljani in volivci, povprečna mesečna neto plača je v Nemčiji z 2270 evri vsaj dvakrat višja kot v Sloveniji.
Trgovinski presežek poganja rast, a siromaši sosede
Po drugi strani zdaj leti največ očitkov na Nemčijo zaradi njenega visokega presežka v trgovinski bilanci, ki je lani je znašal kar 255 milijard evrov. Za primerjavo, to je več kot šest slovenskih letnih BDP. Presežek dokazuje izjemno prodornost nemškega izvoza in veliko žejo svetovnih potrošnikov po vrhunskih nemških avtomobilih, strojih, zdravilih in drugih izdelkih visoke tehnologije – na drugi pa kaže na nepripravljenost Nemcev, da več uvažajo in prispevajo h gospodarski rasti v Evropi in širše.
»Nemčija je za razliko od večine drugih EU držav izjemno dobro prebrodila zadnjo gospodarsko krizo. Gospodarski uspeh, ki je temeljil predvsem na izvozu, je kronala z odličnimi makroekonomskimi rezultati, kot so polna zaposlenost, velik presežek v trgovinski bilanci v višini osem odstotkov BDP in presežek v proračunu. Vendar je te rezultate dosegla s politikami, ki jih v strokovni literaturi imenujemo politike 'siromašenja sosedov',« pravi ekonomist Jože Damijan.
Nemci so v času Schröderjeve vlade z reformami na trgu dela in v dogovoru s sindikati zamrznili plače in trendno zmanjšali stroške dela glede na produktivnost, kar je povečalo njihovo izvozno konkurenčnost.
»To je ekvivalentno temu, kot če bi povečali uvozne carine ali devalvirali svojo valuto, vendar s to razliko, da se v primeru skupne denarne politike proti temu enostranskemu ukrepu nihče ne maščuje. Pred evrom bi povečan trgovinski presežek vodil k revalvaciji nemške marke in posledično k avtomatskemu zmanjšanju izvozne konkurenčnosti, ob skupni valuti pa takšnih mehanizmov ni. Nemška gospodarska rast se je posledično izboljšala in Nemčija je začela kopičiti velike izvozne presežke, ki jih je prek izvoza kapitala plasirala v periferne EU države, kjer je to povzročilo velike nepremičninske in kapitalske balone ter posledični pok in recesijo,« pravi Damijan in dodaja, da je tak nemški model rasti vzdržen le toliko časa, dokler so druge EU države, članice evro območja, pripravljene tolerirati trajno nižjo rast svojih gospodarstev zaradi nemškega presežnega varčevanja.
»V razmerah skupne valute je edini način za upor temu nemškemu soliranju, da tudi druge članice zavirajo rast plač in si na račun drugih držav poskušajo pridobiti začasno konkurenčno prednost. Vendar pa gre ta trgovinska vojna prek zmanjševanja ravni plač na račun blaginje njihovih prebivalcev, kar pa slej ko prej udari nazaj z socialnim revoltom in vzponom populističnih strank. Nemški model rasti prek politik »siromašenja sosedov« zato na daljši rok vodi v razpad evrskega območja, opozarja Damijan.
A tudi v Nemčiji ni vse zlato, kar se sveti
Tudi predsednik uprave banke SID Sibil Svilan, dober poznavalec Nemčije, kjer je živel in delal več let, izpostavlja, da je ta država gospodarsko in izvozno »v zelo, zelo dobri formi«, tudi brezposelnost je zdaj izjemno nizka.
»A vse to ni prava podoba gospodarskega položaja, v katerem je Nemčija. Če recimo pogledate digitalizacijo in industrijo 4.0, je njihovo širokopasovno omrežje v povprečju slabše kot v Sloveniji, zato imajo podjetja težave s prenosom podatkov, tu letijo očitki tudi na nemško državo. Tudi železniški in tovorni promet znotraj Nemčije je zelo počasen in ne deluje na način, kot bi pričakovali za tako državo.
In tretje, Nemčija v avtomobilski industriji, kjer ima največjo zaposlenost, temelji le na dveh trgih, kitajskem in ameriškem. Na obeh zdaj prihaja do sprememb: Kitajci so veliko proizvodnje prevzeli sami in so zelo močni konkurenti, v Ameriki pa je še slabše, saj dizelska afera po moje ni bila slučajna. Nemška avtomobilska industrija ni v tako dobrem položaju, kot se zdi na prvi pogled, ni idej, kako z dizelskimi avtomobili naprej, čeprav je njihova prodaja letos upadla za osem do devet odstotkov,« na nekatere izzive, ki čakajo prihodnjo nemško vlado, opozarja Svilan.
Svarilo slovenskim izvoznikom
Ob hitrejši uvedbi električnih avtomobilov bi nemška industrija bistveno hitreje izgubljala tržne deleže, saj ni sposobna hitro prilagoditi tehnologije, medtem ko nove kitajske tovarne delajo izključno električne motorje, pravi sogovornik.
»Tu je največja nevarnost tudi za našo industrijo, ki je precej vezana na motorje z notranjim izgorevanjem, Večina naših podizvajalcev, ki dela za nemško industrijo, ima pri električnih komponentah od 10 do največ 25-odstoten delež. Tu vidim možen prvi udar na našo in podobne industrije. Ko bo Nemčija imela težave, se nam bo to poznalo. Za zdaj je gospodarska plima v Nemčiji in pri nas zelo visoka, ob prvi krizi pa bodo njeni vplivi na slovensko avtomobilsko industrijo lahko zelo močni,« opozarja Svilan.
Po mnenju gospodarstvenikov bo morala Nemčija po volitvah bistveno več vlagati v infrastrukturo, raziskave in razvoj in električne in druge čistejše tehnologije.
»Zdaj nemška industrija in država še vedno črpata iz reform Schröderjeve vlade, ta koalicija pa ni storila reform za perspektivo Nemčije po letu 2020. Prepričan sem, da bo nova vlada morala narediti te reforme za nemško gospodarstvo in infrastrukturo, da Nemčija ne bo spet gospodarski bolnik Evrope, kar je že bila. To pa bo posredno spet vplivalo na slovensko gospodarstvo,« še izpostavlja Svilan ob dejstvu, da z Nemčijo opravimo kar četrtino menjave s tujino.
