Tiskane izdaje
Kadar govorimo o kitajskem gospodarstvu, pri tem redko omenjamo vpliv Indije, toda kadar razmišljamo o indijskem, je Kitajska neizogiben dejavnik. Vsaj tako je bilo do zdaj. Kajti kadar govorimo o perspektivah globalnega razvoja, se ti državi vse pogosteje pojavljata skupaj.
Če bo Kitajska upočasnila, bo Indija pospešila. In če se zahodnemu kapitalu zazdi, da so kitajski delavci postali predragi, so tu Indijci, pripravljeni svojo državo spremeniti v novo »svetovno tovarno«.
In res, medtem ko so svetovni mediji hrumeli o hitrem padanju indeksa na kitajski borzi, analitiki pa so se nato spraševali, koliko bo renminbi juan še devalviral zaradi zmanjševanja kitajskega izvoza, je tajvanska družba Foxconn, ki je že postala neločljivi sestavni del Applovega imena, ker za ameriškega velikana izdeluje Iphone, Ipade, MacBookove in druge elektronske naprave, napovedala odprtje novih proizvodnih obratov v Indiji. Z indijsko državo Maharaštra je podpisala sporazum o skupnih raziskavah in razvoju, vrednem kar pet milijard dolarjev.
»Make in India«
Še več, kitajski izdelovalec mobilnih telefonov Xiaomi se je združil s Foxconnom in zdaj sestavlja svoje telefone v Indiji, sredi avgusta pa je tudi Lenovo sporočil, da v sosednji državi odpira tovarno, v kateri bo izdelal šest milijonov »pametnih telefonov« na leto in zaposlil 1500 ljudi. Tako so se kitajska podjetja med prvimi odzvala na kampanjo indijskega premiera Narendre Modija, ki je kampanjo strnil v tri pomembne besede: »Make in India.«
Indijski mediji so znani po ostrih kritikah oblasti, zato tudi Modiju ni uspelo ubežati velikim pripombam na račun politike, ki jo vodi, odkar je pred 16 meseci prevzel najpomembnejši položaj. Nekateri analitiki so tako pripomnili, da je celo »make in India« pravzaprav »made in China«, saj pravijo, da je vodja indijske vlade od kitajskega partijskega vodstva prevzel sposobnost sestavljanja zvenečih parol, ki lahko nekaj ali pa prav nič ne pomenijo. Poleg tega same po sebi nič ne spreminjajo, če jih ne spremljajo temeljite reforme gospodarske strukture.
Toda letošnji rezultati so opogumljajoči in celo finančne hiše z najstrožjimi merili za letos za Indijo ne predvidevajo rasti, ki bi bila nižja od sedmih odstotkov. Potem ko je bilo običajno monsunsko deževje manj obilno kakor ponavadi in bo zato deset odstotkov manj padavin škodilo prihodkom v podeželskih pokrajinah ter se bo znižalo domače povpraševanje, je Moody's znižal svojo napoved letošnje rasti s 7,5 na sedem odstotkov. Toda indijski analitik Bibek Debroy meni, da je kljub vsemu treba pričakovati od 7,5- do osemodstotno rast. Prepričan je, da so suše humanitarna težava, vendar ne morejo tako močno vplivati na gospodarstvo. Največji del prihodkov iz kmetijstva tako ali tako prihaja iz držav, ki svoja polja namakajo.
Razmišljanja
Enaindvajseto stoletje je obdobje držav v razvoju, razvoj pa merijo bolj po hitrosti rasti kakor po trenutnih vrednostih, Indija se je zato naenkrat prebila v prve vrste tako imenovanih »hitro rastočih trgov«. In ko so ekonomisti Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in celo sam Goldman Sachs na začetku leta predvideli, da bo Indija v letu ali dveh dosegla hitrejšo rast od Kitajske, je malokdo slutil, da bi se to lahko zgodilo že leta 2015. Zdaj se to zdi skoraj neizogibno.
Podobno kakor je Kitajski v zadnjih dvajsetih letih koristilo marsikaj, kar z njo pravzaprav niti ni bilo zares povezano, tako se je tudi Indiji zdaj posrečilo, da so se znižale cene surovin na svetovnem trgu (veliko tudi zaradi prvih znamenj kitajske nestabilnosti), da so se podražili kitajski delavci in da so se globalne potrebe po žarku optimizma samo preusmerile nekoliko niže (ali bliže, odvisno od tega, iz katere strani gledamo), zato zdaj namesto na Kitajskem svežo razvojno energijo iščejo v Indiji.
Toda veliko teh napovedi temelji predvsem na navdušenosti, ki jo Modi osebno, za njim pa večina Indijcev, kaže, kadar gre za prihodnost njihove države. Gospodarske razmere so bile leta 2014 res boljše kakor leto pred tem in so se letos še izboljšale, nato pa je gospodarstvo naletelo na prve – lahko bi rekli pričakovane – ovire in razumljivo je, da raziskave raziskovalnega središča Pew kažejo, da 74 odstotkov Indijcev trenutno verjame, da je njihova država na pravi poti. Od tega jih 27 odstotkov meni, da so razmere v Indiji »zelo dobre«, 32 odstotkov vseh vprašanih pa je prepričanih, da se bodo še precej izboljšale v prihodnjih 12 mesecih.
Primerjalna prednost
Eden od pomembnih dejavnikov, zaradi katerih se je optimizem preusmeril s Kitajske na Indijo, so bili demografski statistični podatki OZN o tem, da bo do leta 2022 Indija, v kateri zdaj živi 1,31 milijarde ljudi, imela več prebivalcev kot Kitajska, ki ima trenutno 1,38 milijarde prebivalcev. Natančneje povedano, pomembno je, kdo bo imel manjši odstotek starega prebivalstva in večji odstotek mladih potrošnikov. Posledice kitajskih omejitev na enega otroka za zakonski par so zdaj zelo očitne v mestnih okoljih in neposredno vplivajo na ceno dela v najrazvitejših regijah, zato je to eden od razlogov za prepričanje, da bo prihodnjih 20 let nekoliko podobno miniaturnemu »indijskemu stoletju«. Približno 65 odstotkov Indijcev je mlajših od 35 let in to bo v tej državi v prihodnjih letih pomembna primerjalna prednost.
Če je imela Kitajska pod Mao Zedongom svoj »veliki skok naprej«, s katerim je hotela prehiteti Veliko Britanijo, ki je veljala za simbol razvitosti, utemeljene na kolonializmu, Indija zdaj sanjari o tem, da bi z enim samim velikim korakom prehitela Kitajsko, ki velja za vzor azijskih prizadevanj pri premagovanju revščine in obnovi nekdanjega blišča.
Toda vprašati se moramo, ali je Indija pripravljena postati gospodarska velesila. Za to bi morala nujno izvesti številne resne reforme, ki jih je Modi resda obljubil, vendar zdaj z njimi odlaša. Najprej je treba nujno temeljito izboljšati razmere predvsem na tistih področjih, ki bi omogočili boljše izkoriščanje človeškega kapitala. Modi je obljubil več naložb v šolstvo in odpiranje poti za izobraževanje podeželskega prebivalstva, da bi se povečalo število kvalificiranih delavcev, ter napovedal odprtje bančnih računov za vse Indijce, da bi se tako naučili, kaj pomeni osebno finančno načrtovanje. Govorilo se je tudi o državnem načrtu zdravstvenega varstva, saj bi samo z njim omogočili povečanje porabe, pa tudi o digitalizaciji Indije kot o novem temelju, ki bi omogočil odprtje desetih milijonov delovnih mest na leto, saj jih ta država potrebuje vsaj toliko, če bi rada sprejela vse nove delavce, ki vsako leto pridejo na trg dela.
Med nestrpnostjo in vizijo
»Spremenili bomo usodo te dežele,« vzklika Narendra Modi, kadar koli se mu ponudi priložnost, ne glede na to, ali je to začetek državnega projekta gradnje avtocest ali odprtje novega središča za izboljšanje položaja žensk v indijski družbi.
In če za vsak posamezen ukrep, ki ga sprejme Modijeva vlada, lahko rečemo, da spreminja usodo nekaterih Indijcev, je težava to, da je ta država kot celota tako velik projekt, da bodo učinki vizije sedanjega premiera opazni šele precej pozneje. Seveda če bosta navdušenost in optimizem uspešno preživela nestrpnost korporativnega sveta, vlagateljev in tako imenovanih navadnih ljudi, saj je ta že začela spodkopavati Modijevo priljubljenost.
Urbanizacija je v državi, v kateri v mestih trenutno živi samo tretjina prebivalstva, na popolnoma drugi ravni od tiste na Kitajskem, kjer je v vaseh ostalo še približno 45 odstotkov ljudi. Spremeniti usodo dežele v indijskem primeru pomeni obrniti na glavo položaj žensk, odpraviti kastni sistem in se lotiti družbenih reform v tistih regijah, ki še živijo po plemenskih pravilih.
Geopolitično uravnoteževanje
Če bi Indija rada postala »svetovna tovarna«, mora najprej okrepiti proizvodni sektor, ki trenutno zaposluje komaj 20 odstotkov delavcev in ustvarja samo 24 odstotkov BDP. In če bi rada uspešno izvedla digitalizacijo, mora najprej povečati število ljudi, ki imajo trenutno dostop do spleta (trenutno ga nima več kot milijarda Indijcev), položiti približno dva milijona kilometrov optičnih kablov, da bi v omrežje vključila 250.000 vasi, za to pa mora v proračunu predvideti 11 milijard dolarjev stroškov, torej štirikrat več, kolikor jih je Modijeva vlada predvidela, medtem ko je premier obljubljal digitalizacijo kot enega prvih projektov zapoznele modernizacije.
Toda če bi hoteli sploh začeti uresničevati katerega koli od teh ciljev, je najprej treba napeljati elektriko v vse kotičke velike države. Približno 18.500 vasi je še nima in premier je določil tisočdnevni rok od začetka njegovega mandata, ko mora v vsaki od njih zasvetiti žarnica – o računalnikih lahko govorimo pozneje.
Modiju za zdaj najbolje uspeva geopolitično uravnoteževanje med velikimi silami, predvsem med Kitajsko, ZDA in Rusijo. Z vzpostavitvijo hkratnih dobrih odnosov z vsemi je povečal njihovo gospodarsko zanimanje za indijski trg.
Toda da bi se pri vsem tem izognili začaranemu krogu sprememb brez napredka, se mora Indija ozdraviti korupcije. »Ta je kot termiti. Počasi se širi in pride kamor koli, vendar jo je mogoče zatreti s pravočasnimi injekcijami,« je rekel Modi v enem od svojih nastopov. Pri tem sta Indija in Kitajska v zelo podobnem položaju.
Obe državi sta sicer res popolnoma različni, vendar so se njuni voditelji znašli pred podobnim izzivom: hitro se morajo odločiti, čemu je treba dati prednost v naslednji razvojni stopnji. To samoumevno pomeni, da sprejemajo tveganje. Za Modija je to izguba podpore njegovih volivcev, za kitajsko vodstvo pa izguba temeljne politične pa tudi družbene stabilnosti.
Zato najverjetneje nobena od teh velikih držav v bližnji prihodnosti ne bo postala velesila. Toda že zaradi njune velikosti se bomo še naprej spraševali, čigavo je to stoletje. Kitajsko? Indijsko? Ali kratko malo stoletje velike preobrazbe držav v razvoju?
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
