Tiskane izdaje
Slovenija in Kitajska sta vsako leto tesneje gospodarsko prepleteni. Od kriznega leta 2009 do danes se je blagovna menjava med državama več kot podvojila in bi lahko že letos presegla mejo milijarde evrov. Kitajska bi se s tem vmešala v tekmo za najpomembnejše trgovinske partnerice zunaj EU, med katerimi trenutno prednjačijo Rusija, Srbija ter Bosna in Hercegovina.
Edina težava je, da je gospodarsko sodelovanje trenutno zelo enostransko. Kitajci so lani k nam izvozili za kar 610 milijonov evrov več blaga kot Slovenci v nasprotno smer. Slovenska podjetja so lani na Daljni vzhod prodala za skoraj 148 milijonov evrov blaga. Sodeč po podatkih statističnega urada (Surs) za prvih pet mesecev, po katerih je izvoz na Kitajsko presegel 101 milijon evrov, bodo že letos krepko presegli mejo 200 milijonov evrov. K temu lahko po oceni Anteja Milevoja, direktorja centra za mednarodno poslovanje na slovenski gospodarski zbornici, prištejemo še okoli 100 milijonov evrov posrednega izvoza, v obliki polizdelkov, izvoženih v države EU in od tam naprej na Kitajsko.
V drugem največjem svetovnem gospodarstvu, ki stavi prihodnost na rastočo kupno moč 1,4 milijarde prebivalcev in okrepitev zasebne potrošnje – ta je s tretjinskim deležem v BDP vsaj 15 odstotnih točk nižja kot v Sloveniji in približno polovico nižja kot v ZDA – je možnosti za slovenska podjetja več kot kdaj prej.
Od mleka …
Toda preboj na kitajski trg je vse prej kot lahek. »Zgodovina je pokazala, da je kitajski potrošnik zelo zahteven in zvest predvsem domačim izdelkom,« opozarja Milevoj, ki vidi dodatno težavo pri neposrednem nastopu na trgu v velikih razlikah med kitajskimi provincami. V najbolj razvitih mestnih predelih vzhodne obale je povprečen razpoložljivi dohodek prebivalca okoli 4500 evrov na leto (34.000 juanov), na manj razvitem zahodu pa zgolj dva tisočaka, pri čemer se ta znesek pri najmanj premožni petini prebivalstva spusti tudi pod 600 evrov ali celo 50 evrov na mesec.
Z izdelki množične proizvodnje tako ne Slovenci, ne Evropejci in ne Američani ne morejo konkurirati na kitajskem trgu. Milevoj vidi največ izvoznih priložnosti pri proizvajalcih visokotehnoloških in farmacevtskih izdelkov, luksuznih proizvodov in tudi prehrane. Težava na prehranskem trgu je seveda ta, da imajo slovenski proizvajalci premajhen proizvodni potencial, da bi zapolnili že za kitajske razmere majhne tržne niše.
A prav to bodo poskušali slovenski mlekarji, ki zaradi krize evropskega mlekarskega trga, padajočih cen in presežnih zmogljivosti iščejo nove trge. Peking je Ljubljanskim in Pomurskim mlekarnam ter mlekarnama Celeia in Planika junija letos podelil dovoljenje za odpremo mlečnih izdelkov po svilni poti do Kitajske. Na prve rezultate bo sicer treba še počakati. »Postopek zahteva malo več časa,« so pojasnili v Ljubljanskih mlekarnah. V preteklih tednih so pridobivali še nekatera dovoljenja in pripravljali nove deklaracije za kitajski trg, kamor naj bi s koncem septembra začeli izvažati trajno mleko. Čeprav se podajajo na velikanski trg, bodo začeli počasi, z enim ali dvema ladijskima zabojnikoma. V enega je mogoče spraviti 21.000 litrov mleka.
… do visoke tehnologije
Previden vstop na trgu, ki je precej drugačen od evropskega, pomeni verjetno pravo izbiro taktike. V Kolektorju, ki že nekaj let posluje na Kitajskem, sicer poudarjajo, da se je nekaterih poslovnih navad mogoče hitro priučiti, medtem ko je zelo težko navezati prave odnose s kitajskimi partnerji. Za to so pogosto potrebna leta dobrega sodelovanja.
Na pomen osebnih stikov pred sklepanjem pogodb opozarja tudi Jožica Rejec, direktorica Domela, ki na Kitajsko izvozi za dva milijona evrov slovenske proizvodnje, sem pa lahko prištejemo še štiri milijone evrov proizvodnje, ki jo ustvari slovensko podjetje na Kitajskem. Domel ustvari levji delež svojih prihodkov na Kitajskem v poslovanju z dosedanjimi partnerji, kot sta Phillips in Karcher, medtem ko lokalnim kupcem proda »zgolj« za okoli 200.000 evrov visokotehnoloških proizvodov. Rejčeva pri tem poudarja, da je za lokalne kupce ključni dejavnik še vedno cena izdelka.
V avtomobilski industriji so jo trenutno pripravljeni plačati za izdelke Kolektorja, ki bo letos na Kitajskem ustvaril 25 milijonov evrov prihodkov. Približno 15 milijonov evrov bo k skupnemu znesku primaknila tamkajšnja tovarna Kolektor Automitive Nanjing, ki je v zgolj dveh letih podvojila prodajo, do konca leta 2018 pa naj bi ta dosegla 22 milijonov evrov. »Rast bo organska, Kitajska postaja namreč glavna velesila v izdelavi avtomobilov,« pojasnjujejo v Kolektorju in dodajajo, da bo del rasti tudi posledica selitve proizvodnje iz Nemčije in Slovenije zaradi zahtev končnih kupcev po njeni lokalizaciji.
Selitev proizvodnje bi še pred nekaj leti pomenila izdatne prihranke, ki pa se iz leta v leto krčijo. Stroški plač zrastejo vsako leto za 10 do 15 odstotkov. »Zaposlujemo predvsem mlade, saj so izdelani izobraženi kadri, z znanjem angleščine, pogosto dražji kot v Sloveniji,« opisuje razmere na kitajskem trgu dela Rejčeva. Podobno kot v drugih podjetjih se tako tudi v Domelu odločajo za robotizacijo proizvodnje, s čimer stopajo po poti vizije, ki jo imajo v Pekingu za celotno kitajsko gospodarstvo – upajmo, da tudi s slovenskim znanjem in tehnologijo.
