Tiskane izdaje
Zadnja postaja voditelja države, ki je 13. novembra doživela teroristični napad pripadnikov Islamske države, v katerem je umrlo 130 ljudi, je bila Rusija, katere predsednik je bil prvi, ki je na začetku jeseni na letnem srečanju državnih voditeljev v generalni skupščini Združenih narodov predlagal veliko mednarodno protiteroristično koalicijo po zgledu nekdanjega boja proti fašizmu, med katerim so velike sile v borbi proti skupnemu sovražniku pozabile na druga, manj pomembna nesoglasja. Putinovemu predlogu takrat ni nihče zares prisluhnil. Ko pa se je Rusija na prošnjo sirske oblasti kmalu potem vključila v tamkajšnjo vojno, se je pokazalo, da tako imenovana mednarodna skupnost ni enotna niti glede tega, kdo so tisti, proti katerim se je treba boriti. Zahodni voditelji so takoj napadli Rusijo, da jo bolj kakor uničenje Islamske države zanima boj proti nasprotnikom sirskega predsednika Bašarja al Asada, med katerimi so tudi tako imenovani »zmerni uporniki«, v Moskvi pa so upravičeno opozarjali, da so dosedanji, več kot eno leto trajajoči letalski napadi koalicije pod vodstvom ZDA zgolj okrepili teroriste in pokazali, da je Zahodu in njegovim arabskim zaveznicam več do padca Asadovega režima kakor do resničnega obračuna z Islamsko državo.
Kaj z Asadom?
Potem so teroristi nad Egiptom sestrelili rusko potniško letalo, kmalu nato povzročili še krvavo razdejanje v Parizu, in zdelo se je, da je skupni sovražnik naredil vse, da bo nasprotnicam iz nove hladne vojne uspelo pozabiti na siceršnje spore in se združiti v veliko koalicijo. Rusija je v varnostnem svetu Združenih narodov podprla protiteroristično resolucijo, ki jo je predlagala Francija, hkrati pa je tudi oblast v Parizu, kjer je do takrat veljala mantra, da je prvi pogoj za rešitev sirske krize Asadov odhod z oblasti, začele spreminjati stališča. »Ne pozabimo, da smo se v boju proti Hitlerju morali povezati s Stalinom, ki je ubil več ljudi kot Htleir,« je že konec septembra izjavil nekdanji francoski zunanji minister Hubert Védrine. Podobna razmišljanja so se po zadnjih terorističnih napadih pojavila tudi na drugi strani Atlantika, kjer je nekdanji drugi človek ameriške obveščevalne službe Cia Michael Morell opozoril, da je bila dosedanja ameriška protiteroristična politika polomija, ker je vztrajala, da je prvi pogoj za rešitev sirske krize Asadov odhod z oblasti, medtem pa je Islamska država izkoristila kaos in zasedla velik del sirskega ozemlja. »Asad je vsekakor del problema, a lahko je tudi del rešitve,« je za ameriško televizijo CBS povedal Morell.
Po pariških napadih je Putin dejal, da bosta Moskva in Pariz koordinirala napade na Islamsko državo, Rusija pa se je z ZDA dogovorila o predhodnem obveščanju o letalskih napadih, ki naj bi preprečilo, da se nad sirskim nebom ne bi zgodili nehoteni spopadi med »ameriško« in »rusko« koalicijo. Poskus ni obrodil sadov. Raketa iz turškega lovca ameriške proizvodnje F-16, ki je v torek zjutraj nad Sirijo zbila ruski bombnik Su-24, je že med samo Hollandovo turnejo, na kateri se je srečal z voditelji Velike Britanije, ZDA, Nemčije, Italije in Rusije, pokazala, da so »nacionalni interesi« in zamere med silami večje od potrebe po boju proti »skupnemu« sovražniku.
V Ankari trdijo, da so rusko letalo, ki da je za celih 17 sekund vdrlo v turški zračni prostor, pred sestrelitvijo v petih minutah desetkrat opozorili, njihove trditve pa so solidarnostno podprle tako ZDA kot druge članice Nata. V Moskvi ponavljajo, da njihovo letalo ni preletelo meje, turška pojasnila pa označujejo za »nesmiselna«; »to so zgolj besede, ki niso podprte z nobenimi dokazi«, je danes povedala tiskovna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva Marija Zaharova. Premier Dmitrij Medvedjev je sestrelitev označil za »akt agresije naše sosede in članice severnoatlantskega zavezništva«, na katerega bo Moskva v prihodnjih dneh odgovorila s sankcijami, Putin pa je opozoril, da za ta »zahrbtni« napad od Ankare do zdaj niso prejeli še nobenega opravičila, ponudbe o poplačilu škode in obljube, da bodo odgovorni kaznovani.
Ali Turčija trguje
Lavrov je v torek dejal, da zaradi incidenta Rusija ne bo začela vojne s Turčijo, toda odslej bodo njihove bombnike, ki bodo po zagotovilih iz Moskve še stopnjevali napade, spremljali lovci, zračni prostor nad turško-sirsko mejo pa bodo nadzirali tudi radarji in rakete protiletalskih sistemov na križarki Moskva in v njihovem letalskem oporišču v bližini mesta Latakia. To pa zgolj povečalo možnosti za nov, a tokrat precej hujši incident med Natovo članico Turčijo in Rusijo, če Hollandu na svoji sedanji turneji ne bo uspelo vzpostaviti »velike koalicije«. Še pred njegovim odhodom v Rusijo je njegov gostitelj Putin povedal, da njegova država še vedno pričakuje vzpostavitev takšne koalicije, toda nekatere informacije, ki so bile objavljene še pred njunim srečanjem, kažejo na to, da te ne more biti že zato, ker vanjo zares ne verjame niti francoski predsednik. Po besedah visokega uradnika, ki je seznanjen s Hollandovo strategijo, a ni hotel biti imenovan, ker so taki pogovori zaupni, »Francija ne vidi možnosti za vzpostavitev koalicije z Rusijo, ker bi to pomenilo delitev obveščevalnih podatkov in skupno poveljstvo«, kakor so zapisali v agenciji Bloomberg.
Zaradi različnih pogledov na Sirijo in ukrajinsko krizo, ki je izbruhnila v najhujši spor med Rusijo in Zahodom po koncu hladne vojne, je med obema stranema premalo zaupanja, da bi se formalno povezali v skupnem boju proti Islamski državi, je prepričan Fjodor Lukjanov, ki vodi moskovski Center za tujo in obrambno politiko. Če se jima bo uspelo dogovoriti vsaj, da ne ovirata druga druge, bo to po njegovih besedah velik uspeh.
