Na krilih evroskepticizma in antiamerikanizma

Voditelj Sirize Aleksis Cipras se ne boji javno kritizirati evropskih sankcij proti Rusiji, ostro pa je obsodil tudi evropsko politiko do Ukrajine. Njegovo spogledovanje z Rusijo je zaenkrat predvsem taktične narave.

Če v predvolilni tekmi kritiziraš neoliberalno Evropsko unijo in tolčeš po imperialistični politiki Združenih držav Amerike, potem je Rusija zate skorajda naraven zaveznik.

Rusija je grškim prijateljem že dala vedeti, da računa na njih. Predstavila jim je predlog o izgradnji plinskega vozlišča na turško-grški meji, od koder bo morala EU sama zgraditi svoj plinovod, če seveda želi ruski plin. V Moskvi so jasno povedali, da pošiljke preko Ukrajine ne pridejo več v poštev. »Zadnji Putinov predlog utegne gospodarske koristi prinesti nam in širši regiji ter okrepiti vlogo Grčije na evropskem energetskem zemljevidu,« je Cipras izrazil zainteresiranost za rusko ponudbo. Kritiziral je propad plinskega projekta Južni tok, češ da energetsko sodelovanje ne more temeljiti na izključevanju.

Prijatelji na skrajnem desnem in levem polu

Siriza ni edina evropska levičarska stranka, ki je izrazila pripravljenost na sodelovanje z Rusijo. Španski Podemos, ki se je lani prebil v evropski parlament in mu javnomnenjske raziskave napovedujejo zmago na letošnjih parlamentarnih volitvah, je prav tako naklonjen Rusiji. Vsaj tako kažejo izsledki raziskave švedskega novinarja Patrika Oksanena, ki je v evropskem parlamentu pol leta spremljal, kako je 17 evroskeptičnih strank glasovalo glede tem, ki so tako ali drugače povezane z Rusijo. Že večkrat so jo podprli tudi tudi pri nemški Die Linke, med drugim med glasovanjem o ruski izključitvi iz Sveta Evrope.

Stranke skrajnega desnega polu v evropskem parlamentu so glede Rusije precej bolj neenotne. Nekatere so izrazito protirusko usmerjene, med največje ruske podpornike pa sodi Nacionalna fronta Marine Le Pen, ki je poleg madžarskega premierja Viktorja Orbana daleč najbolj razvpita Putinova zaveznica v Evropi. Sodeč po raziskavi nevladne organizacije Political Capital Institute iz Budimpešte z Rusijo sicer simpatizira kar 15 od skupaj 24 evropskih strank radikalne desnice.

Navkljub zgodovinskim travmam zaradi sovjetske okupacije je čedalje manj sumničava do Rusije celo vzhodna Evropa. V Višjegrajski skupini, v katero poleg Madžarske sodijo še Češka, Slovaška in Poljska, je samo uradna Varšava zagovornica politike »niti koraka nazaj«. To, da Putin ni bil povabljen na slovesnost ob osvoboditvi nacističnega taborišča v Auschwitzu, je samo zadnji odraz tovrstne politike. Od držav »nove Evrope« je strah pred Rusijo prevladal še v Baltskih državah ter Romuniji.

Monstruozne laži glede Rusije

Na drugi strani so številni ugledni politiki »evropske periferije« javno spregovorili v prid Rusije. Slovaški premier Robert Fico je denimo izjavil, da je vse večja prisotnost Nata v vzhodni Evropi večja grožnja od Rusije, zato na Slovaškem nikoli ne bo dovolil oporišč Severnoatlantskega zavezništva, pa če ga to stane kariere. Češki predsednik Miloš Zeman je dvigoval prah, ko je krizo v Ukrajini primerjal z izbruhom gripe, za katerega je okrivil izključno uradni Kijev, njegov predhodnik Vaclav Klaus, pa je sploh obveljal za pravega rusofila, ko je v intervjuju za The Spectator izjavil, »da so laži Zahoda glede Rusije naravnost monstruozne«.

Po njegovem mnenju sovražnost zahodnih elit do Rusije temelji na napačni predpostavki, da je Rusija enako Sovjetski zvezi.»Spominjam se nekdanjega češkega ministra za zunanje zadeve. Rekel mi je, da tako zelo sovraži komunizem, da ne more brati niti Dostojevskega. Trenutna propaganda proti Rusiji po mojem deluje po istem principu,« je bil oster 73-letni evroskeptik. Zaključil je, da še nikoli ni bilo tako težko izražati nepopularnih stališč kot jih je dandanes, zato je hočeš nočeš postal disident.

Na Balkanu so tradicionalni ruski zavezniki in po zadnjih javnomnenjskih raziskavah bi se 22 odstotkov Bolgarov najraje priključilo kar Evrazijski uniji. (Rusija, Kazahstan, Belorusija, Armenija in Kirgizija). Še več prijateljev ima Rusija v Srbiji, ki zastoje pri približevanju Evropski uniji izkorišča za krepitev odnosov z uradno Moskvo. Proti sankcijam so že lobirale tudi Francija, Italija in Avstrija, podpora zanje pa ostaja visoka v Veliki Britaniji, skandinavskih državah in Nemčiji, kjer poslovneži kanclerko Angelo Merkel sicer svarijo, da imajo za nemško gospodarstvo čedalje bolj uničujoč vpliv.

Rusija pospešuje sodelovanje s skupino Briks ( Brazilija, Indija, Kitajska in Južna Afrika ), ki predstavlja kar 3 milijone ljudi in BDP v višini 14,8 bilijonov dolarjev, Šanhajsko organizacijo za sodelovanje (Kitajska, Kazahstan, Kirgizija, Tadžikistan, Uzbekistan), vse tesnejši postajajo odnosi z Latinsko Ameriko (Argentina, Venezuela), z nafto bogatimi afriškimi državami (Nigerija) ter državami Asean (Malezija, Mjanmar, Kambodža, Laos, Indonezija, Singapur...). S turškim tokom kot alternativo projektu Južni tok je ruski zaveznik postala celo Turčija.

Če tej statistiki dodamo še podatek, da so se svetovnega gospodarskega foruma v Davosu udeležili številni ruski gospodarstveniki, ki zaradi sankcij sploh ne bi smeli potovati, potem postane jasno, kako izolirana sta v resnici Rusija in Putin. Predvsem po zaslugi evroskepticizma in protiiamerikanizma je njihov položaj precej boljši kot je videti na prvi pogled.