Tiskane izdaje
Berlin − Za dogovor med Grčijo in njenimi upniki je le še malo časa in tudi mnogi Nemci upajo, da bodo pogajalci našli skupni jezik. Vse glasnejši pa so tudi tisti, ki bi grško evrsko avanturo radi čim prej končali, saj se po njihovem prepričanju spreminja v samo središče usodnega ekonomskega spopada evrskega in vsega sodobnega sveta.
Evropske ustanove ne smejo Grčiji nakazati nobenega denarja več, poziva finančni strokovnjak bavarske CSU Hans Michelbach. »Grški 'njet' mora imeti posledice!« »Osemindvajsetega opolnoči 'is over',« je po poročilu Delovega dopisnika v Bruslju Petra Žerjaviča napol v angleščini tudi finančni minister Wolfgang Schäuble komentiral možnost, da Grčija ne bo zaprosila za podaljšanje sedanjega programa reform in vračanja dolgov. Da je položaj v egejski državi izjemno težak, priznava tudi krščanskodemokratski politik na invalidskem vozičku, a za to po njegovem prepričanju ni kriv nihče drug razen Grkov samih.
Časopis grške vladajoče stranke Siriza na te kritike odgovarja s karikaturo, ki med drugo svetovno vojno rojenega Schäubleja kaže v nacistični uniformi in s pripisanimi besedami, da bodo Nemci iz grškega sala proizvajali milo in iz njihovega pepela gnojilo. Celo za premiera Aleksisa Ciprasa, ki je sicer takoj po izvolitvi odhitel položit venec na spomenik žrtvam nacističnega terorja, je bila karikatura »nesrečna«, a morda le zato, ker so jo narisali med odločilnimi pogajanji. Sam namreč skupaj s svojimi volivci verjame, da trojka Evropske unije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada prav z Nemčijo in njenimi bankami v ozadju nasprotuje njegovemu programu grške obnove.
V središču le-tega pa ni le opominjanje na nacistične grehe izpred sedmih desetletij in več, ampak so tudi za nemške ekonomiste hudo dvomljivi ukrepi; kot so tridesetodstotno višanje najnižje zajamčene plače, končanje privatizacije in ponovno zaposlovanje tisoče državnih uradnikov. Grški finančni minister Janis Varufakis, ki sam sebe imenuje za marksista, skupaj s Ciprasom in drugimi verjame, da bo tako povečana potrošnja pomagala proizvodnji in okrevanju, pri čemer ga podpirajo vodilni »neokeynesjanci« današnjega časa, kakršen je ameriški Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman. Tudi princetonski profesor in kolumnist New York Timesa navaja primerjave iz časa nacizma, vsiljeno varčevanje naj bi Grčijo opustošilo tako kot Nemčijo druga svetovna vojna, pa so zadnji vendarle odpisali dolgove.
Nemški konservativni analitiki odgovarjajo, da je grško dolžniško breme že zdaj korenito zmanjšano in bi bilo verjetno še bolj, če bi Grčija spoštovala reformne politike, ki je pomagala že Irski, Portugalski, Španiji in pred volitvami tudi Grčiji, lanska gospodarska rast v vsem evrskem območju pa je bila z 1,4 odstotka precej višja od pričakovane. V državah, ki so opravile reformne naloge, se znižuje tudi brezposelnost, predvsem pa lahko razpolagajo s svojim denarjem, medtem ko Ciprasova Siriza veliko večino svojih predvolilnih obljub še vedno utemeljuje na denarju drugih. Najbolj radikalni nemški ekonomisti zato Grčiji že predlagajo omejitev gibanja kapitala, Evropski centralni banki pa previdnost pri finančnih zagotovilih. »Grkom lahko pomaga samo še drahma,« ob poročilih, da so iz grških bank po prvih znamenjih Sirizine zmage umaknili že za dvajset milijard evrov, piše Hans-Werner Sinn iz münchenskega inštituta za gospodarske raziskave Ifo. »Če bo sedanja vlada hotela uresničiti svojo politiko, potem bo to šlo le brez evra,« komentira tudi Stefan Kooths iz Kielskega instituta za svetovno gospodarstvo.
Nekateri nemški opazovalci pa se sprašujejo, zakaj so na zadnjih pogajanjih grškega finančnega ministra z evrskimi ministri hitro umaknili predlog francoskega Pierra Moscovicija o drugačnem interpretiranju grških dolžniških razmerij v zameno za primerne domače reforme. »Ali poteka že dogovorjena igra ali pa nekdo deluje izjemno šušmarsko in s tem na kocko postavlja prihodnost denarne unije?« na spletni strani časopisa Die Zeit sprašuje Mark Schieritz. Kar je za ene šušmarstvo, pa je za druge le obrambni mehanizem z ozirom na tiste evrske države, ki so si v nasprotju z Grčijo medtem že pomagale na noge − in bi, če bi preveč popuščali Grčiji, morda tudi zahtevale še več tujega denarja za svojo porabo. Številni Nemci nasprotno spominjajo, da so pred dobrim desetletjem tudi sami morali skozi boleče reforme, po podatkih ECB pa so Grki v medianskem povprečju celo bogatejši od Nemcev in številnih drugih evrskih držav.
Nemški kritiki so očitno pripravljeni celo na odpis svojih varščin, saj verjamejo, da bi evrsko območje prestalo morebitni »grexit«. A tudi v Nemčiji se vsi ne strinjajo s tem in grškim nasprotnikom sedanjega sistema varčevanja morda najbolj priročne nasvete za merjenje moči s kritiki iz evrskega območja predlaga prav nemški gospodarski analitik. »Janisu Varufakisu svetujem, naj (med pogajanji s kolegi iz evrskega območja) preprosto ignorira jezne poglede in prikrite grožnje,« v časopisu Financial Times piše Wolfgang Münchau. Po njegovem prepričanju je grška vlada prva v evrskem območju z demokratičnim mandatom za nasprotovanje »globoko disfunkcionalnemu režimu, ki se je izkazal gospodarsko nepismen in politično nevzdržen« in se ga je po komentatorjevem prepričanju treba znebiti.
»Najbolj razumna rešitev bi bila uvedba vzporedne valute,« Münchau grški vladi predlaga izdajo nekakšnih potrdil o prihodnjih davčnih obveznostih, ki bi jih bilo mogoče uporabljati tudi v vsakdanjem življenju. »S takšnim sistemom lahko uradnim evropskim posojilodajalcem razglasite stečaj, kaj vam pa morejo?« Zakonskih določil za izgon iz evrskega območja ni, prav tako ne iz Evropske unije, vsaka sprememba takšne politike pa zahteva soglasje, torej tudi grški glas − ki ga bodo potrebovali tudi pri drugih ukrepih, na primer pri obnovitvi sankcij proti Rusiji.
---
* je konec
