Ni še čas za odpravo sankcij proti Rusiji

Kljub nekaj zadržkom prevladuje prepričanje, da mora Rusija narediti veliko več za stabilnost Ukrajine.

Objavljeno
21. junij 2016 15.00
UKRAINE-RUSSIA-CRISIS-TRADE-SANCTIONS-FOOD-FILES
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj

Bruselj − Čeprav Evropska unija podaljšuje gospodarske sankcije proti Rusiji še za pol leta, razprave med članicami nakazujejo, da v prihodnje takšne odločitve ne bodo več tako samodejne.

»Pogoji [za odpravo sankcij] niso izpolnjeni. Napredek je, a ni ga dovolj,« je po zasedanju zunanjih ministrov EU v ponedeljek v Luxembourgu ocenil vodja francoske diplomacije Jean-Marc Ayrault. Odločitev je na ravni veleposlanikov že pripravljena. Francija − tamkajšnja skupščina je aprila sicer sprejela resolucijo proti sankcijam − pričakuje, da se na vrhu EU čez teden dni vsaj opravi razprava o njih, nekakšen pregled stanja. Gospodarske sankcije so bile sprejete na energetskem, finančnem in obrambnem področju. Poleg tega je bilo sprejetih več ukrepov proti posameznikom.

Sankcije, sprejete pred dvema letoma poleti, so povezane z uresničevanjem sporazuma iz Minska iz februarja lani. Njegov cilj je trajna stabilizacija razmer v Ukrajini. Glede tega večjega napredka ni bilo. Denimo, pogoj, po katerem bi mejo z Rusijo v Donbasu morali nadzirati ukrajinski organi, je še daleč od uresničitve. Poleg tega Rusija v očeh Bruslja ni izpolnila pogoja o odhodu tujih vojakov z vzhoda Ukrajine. Po drugi strani je več nezadovoljstva z ravnanjem Kijeva, predvsem glede ureditve položaja Donbasa v Ukrajini. Temu bi sledila izpeljava volitev.

Prvič v skoraj dveh letih rednega podaljšanja sankcij nezadovoljstva niso izražale le države, že tako kritične do njih: Italija, Avstrija, Madžarska ... Nemški zunanji minister, socialdemokrat Frank-Walter Steinmeier, je nasprotoval logiki vse za vse. Prepričan je, da za odpravo sankcij ne bi bilo treba, da je izpolnjen celoten sporazum iz Minska. Po njegovem bi bilo bolje, če bi bil vsak napredek nagrajen s postopnim popuščanjem sankcij. Zagovorniki sankcij so odgovarjali, da bi bilo takšno popuščanje v očeh Kremlja razumljeno kot šibkost Unije.

Steinmeierjeve ideje − skupaj z njegovimi kritikami Natovega »rožljanja z orožjem« in »parad s tanki« − sicer utegnejo biti razumljene kot želja po bolj pozitivnih tonih v odnosih z Moskvo, kot ravnanje z notranjepolitičnimi cilji ali načrtno dvoumna sporočila iz Berlina. V kanclerski palači so namreč jasno povedali, da je nadaljevanje sankcij v neposredni povezavi s sporazumom iz Minska in ruskim spoštovanjem suverenosti Ukrajine. Kljub številnim prizadevanjem za napredek, tudi v okviru normandijskega formata, ni razlogov za pogovore o odpravi sankcij, sporoča uradni Berlin.

Kot odgovor na sankcije je Rusija sprejela prepoved uvoza živil iz EU. Zaradi razmerja sil je učinek ruskih sankcij v primerjavi z učinkom ukrepov proti že tako gospodarsko opešani Rusiji majhen. Zagovorniki nadaljevanja sankcij opozarjajo na ravnanje Rusije, ki vodi propagandno vojno proti EU in želi izpodkopati njeno enotnost. Vodja britanske diplomacije Philip Hammond ji je očital igro »deli in vladaj«. Dvomljivci pa si želijo pozitivno spodbudo. Avstrijski zunanji minister Sebastian Kurz je prepričan, da bi se Rusija na takšen korak odzvala konstruktivno.

V času, ko se Rusija odloča za nevarna izzivanja Natovih letal in ladij, bi bil takšen odziv bolj presenetljiv. Poleg tega je negotovo, ali je s sankcijami sploh dosežen cilj − spreminjanje ruskega vedenja. Gotovo je, da je Rusija v Ukrajini postala vsaj nekoliko bolj zadržana. Slovenski zunanji minister Karel Erjavec pa je prepričan, da gospodarske sankcije nimajo učinka, saj je bil njihov cilj boljši položaj na terenu. Zato je v Luxembourgu izrazil zadovoljstvo, ker imata s Steinmeierjem enako mnenje − da sankcije na dolgi rok niso rešitev.