Tiskane izdaje
Japonska vlada je objavila dobro novico: recesija je končana. V zadnjem četrtletju lanskega leta se je namreč po dveh tromesečjih minusa bruto družbeni proizvod (BDP) končno povečal za 2,2 odstotka. Vendar pa je šampanjec ostal zaprt. Ta rezultat ne zadostuje za slavje.
Pričakovana rast za to obdobje je bila 3,6 odstotka. Čeprav so se azijske borze takoj odzvale z rastjo indeksov, saj jih je krhko japonsko okrevanje opogumilo, pa so ekonomski analitiki kakor nezadovoljni profesorji zmajevali z glavami ter »abenomiki« dali oceno minus tri.
»Abenomika« je program gospodarskega razvoja, s katerim je premier Šinzo Abe pred dvema letoma osvojil parlamentarne volitve. Obljubil je, da bo s pomočjo »treh puščic« državo izvlekel iz dolgotrajne stagnacije. S prvo je agresivno pristopil h kvantitativnem lajšanju, z drugo pa je vbrizgal začasno fiskalno stimulacijo, da bi s tem pomagal monetarni politiki. Medtem ko sta bili prvi dve puščici namenjene hitremu učinkovanju, pa je bil namen tretje zagotoviti strukturnim reformam dolgoročno rast.
Še posebej zanimivo je bilo opazovati Abejev koncept okrevanja v času, ko je Evropska unija prešla v obdobje varčevanja. Japonski gospodarski rezultati so postali kontrolni parametri za vse, kar so šle skozi evropske države, ki so si postavile isti cilj, a so izbrale povsem nasprotno pot.
Kot je povedal Edward J. Lincoln, profesor japonske ekonomije na Univerzi Columbia, je imel Abe glede monetarne politike srečo. Kvantitativno lajšanje je v japonski gospodarski praksi nekaj povsem novega, zato so bili konzervativni monetaristi ob tej potezi zgroženi. Vendar pa se je mandat nekdanjega guvernerja Bank of Japan iztekel prav ob začetku premierjevega, zato je ta brez velikih težav imenoval človeka, za katerega je bil prepričan, da bo izvedel njegov ukrep podvojitve monetarne baze za dve leti, da bi tako narasli inflacija in gospodarska rast.
Z vidika vlagateljev se je zdela poteza dobra, a dveletno obdobje je bilo očitno predolgo, da bi lahko dalo vidne rezultate. Ker se je izkazalo, da sta inflacija in gospodarska rast naraščali počasneje od pričakovanj, so zato lanski oktober kvantitativno lajšanje razširili. Tako se je prva »puščica« izkazala za najbolj ostro. Deflacija je pojenjala, potrošniške cene so naraščale in bančna posojila so se povečala. Čeprav nobena od številk ni naredila posebnega vtisa, pa so kljub temu ta del »abenomike« ocenili za uspešen.
Toda druga »puščica« ni zadela cilja. Naprej zato, ker povečanje proračunskega trošenja ni zadostovalo, da bi se čutili ugodni učinki kvantitativnega olajšanja, pa tudi zato, ker se je Abejeva vlada istočasno lotila postopnega višanja davka na porabo, kar je pred uveljavitvijo pripeljalo do hitrega povečanja potrošnje, po povišanju iz pet na osem odstotkov pa do naglega padca potrošnje.
Še najbolj pa otežuje ocenjevanje »abenomike« tretja »puščica«. Ko se je namreč Tokio soočil z občutljivimi temami, na primer z olajšanjem viznega režima za tujo delovno silo, zvišanjem sodelovanja žensk v procesu proizvodnje ali koncesijami za kmetijske pridelke v pogajanjih o vzpostavitvi čezatlantskega trgovinskega partnerstva, se je izkazalo, da morajo iti te spremembe skozi dolgotrajen proces, v katerem so enako pomembni tako interesi reformnih kakor tudi protireformnih sil.
Postavlja se vprašanje, ali je skromen skok iz recesije dovolj za napoved stabilnega nadaljevanja »abenomike« na poti k visoko postavljenem cilju, ki ga je premier neskromno poimenoval »Japonska se vrača«. Visokoleteče obljube so seveda namenjene domači javnosti in tujim partnerjem. Toda kot običajno ostaja vprašanje, kdo bo imel potrpljenje in voljo, da premosti današnjo realnost in jutrišnji ideal.
Ni potrebno omenjati, da je od uspeha »abenomike« odvisno mnogo več kakor statistične številke. Japonska brez stvarnega, stabilnega in dolgotrajnega izhoda iz stagnacije ne bo v stanju ohraniti status azijske sile, še manj pa igrati vloge svetovnega igralca v vseh arenah, tako gospodarski kakor tudi zunanjepolitični in vojaško-strateški. V bližnji prihodnosti prav tako ne bodo nič preprostejši odnosi s Kitajsko, kar bo še dodatno zahtevalo celostno japonsko udeležbo na širokem področju diplomacije in trgovine. Samo tako bo dežela vzhajajočega sonca v stanju, da se izogne zdrsu v izolacijo, v katero jo želi potisniti velikanska soseda.
Japonska izkušnja je zelo pomembna tudi za EU. Če se namreč izkaže, da »abenomika« in proračunsko popuščanje v Aziji enako ne delujeta kakor tudi v Evropi ne delujeta »merkelnomika« in zategovanje pasu, bodo morali ekonomisti resno razmisliti o veliko bolj širših razlogih za krizo kakor pa so monetarni, fiskalni in strukturni razlogi.
Zato je predvsem najpomembneje, koliko časa bo trajala dobra novica z Japonske. Opogumljajoče je, da je zaradi povečanega azijskega povpraševanja po elektronskih delih in strojih izvoz v zadnjem četrtletju zrasel za 2,7 odstotka, kar je največje povišanje v celotnem letu 2014. Japoncem je šlo na roko tudi to, da se je v drugi polovici lanskega leta nafta pocenila za 50 odstotkov. Potrošnikom je tako ostala v žepih znatna količina denarja, podjetja pa so zmanjšala stroške. Zaupanje potrošnikov se zato hitro popravlja, napovedi pa so dobre, pravijo Abejevi svetovalci in ministri. Neodvisni ekonomisti so prav tako prepričani, da bo rast trajala še najmanj naslednjih devet četrtletij. Čeprav bo še naprej skromna, pa bo to najdaljše obdobje širjenja japonskega gospodarstva od 80-ih let 20. stoletja.
Abejeve »puščice« pa kljub temu čakajo na novo ostrenje. Še posebej tretja. Prav to pa je problem o katerem bi morali ekonomisti najbolj razmišljati. Ali je možno strukturne reforme, ki jih obljubljajo politiki, zagnati še preden le-ti pojedo obljubo o povečanju življenjskega standarda oziroma še preden se preobrne svetovna ureditev? Ali konec koncev za izhod iz globalne recesije zadostujejo puščice, ali pa so mogoče vseeno potrebni težki topovi?
