Osredotočeni na Trumpovo pisalo

Za Kitajsko je Trump prišel prezgodaj, saj še vedno ni pripravljena prevzeti krmila globalizacije.

Objavljeno
24. januar 2017 18.00
USA-TRUMP/ASIA
Zorana Baković
Zorana Baković

»TPP (Sporazum o prosti trgovini na območju Pacifika) nadaljuje po sledi preostalih neobrzdanih sporazumov o svobodni trgovini, ki so ameriške delavce prisilili k temu, da tekmujejo z obupanimi in slabo plačanimi delavci drugod po svetu. Rezultat tega so množične izgube delovnih mest v ZDA in zaprtje več deset tisoč tovarn.«

Tega ni dejal Donald Trump. To je citat iz peticije, naperjene proti TPP, ki jo je pripravil neuspeli kandidat za ameriškega predsednika Bernie Sanders. In prav razlogi, zaradi katerih se je ameriški levičar bojeval proti svobodnotrgovinskemu projektu bivšega predsednika Baracka Obame, vzbujajo čedalje večjo zaskrbljenost med azijskimi državami, ki so se že odločile, da bodo pristopile k omenjenemu projektu.

»Bodimo jasni,« je zapisal Sanders v peticiji, »TPP je veliko več od sporazuma o 'svobodni trgovini'. To je tekmovanje v napihovanju dobička velikih korporacij in Wall Streeta, in to na ta način, da se izvajanje določenih del seli v tujino.«

Prav tega so se veselile velike korporacije Japonske (ki je prva in edina ratificirala sporazum), Singapurja, Malezije, Bruneja, Avstralije in Nove Zelandije (kjer so sporazum podpisali pred enim letom). V to smer so bile zazrte vlada Vietnama, pa tudi vlade držav, ki niso podpisale TPP, so pa resno razmišljale o tem, da bi se mu pridružile. Gre za države, kot so Filipini, Laos, Indija, Tajska, Kambodža in Bangladeš, ki bi se lahko v novem okvirju pod pokroviteljstvom ZDA − a brez prisotnosti Kitajske − ponudile kot sveži trgi delovne sile, ki postaja v novih okoliščinah cenejša celo od kitajske.

Za Obamo je bil TPP morda projekt uvajanja novih standardov v svobodno trgovino, omadeževano s krajo intelektualne lastnine, slabim varstvom pri delu in zanemarjanjem glasu sindikatov. A za azijske države je bil to predvsem še en vir razvojne energije v obdobju nizke rasti, in to ne glede na to, ali gre za Singapur, katerega izvoz znaša več kot 190 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), ali za Japonsko, ki z 18-odstotno udeležbo izvoza v BDP še vedno velja za zaprto gospodarstvo. Vse te države namreč nujno potrebujejo nov veliki trg, na katerem bi lahko zagotovile nove premike k boljšim gospodarskim rezultatom.

Povedano z drugimi besedami: za Ameriko je bilo bistvo TPP v določanju pravil igre, za Azijo pa je bilo vse to še vedno predvsem vprašanje trgovine.

Glede na to, da TPP v nobenem primeru ni imel kdove kakšne možnosti, da bi zaživel v tisti obliki, ki si jo je zamislil Obamov tim, bi bilo zdaj preveč preprosto sklepati, da je Trump povzročil veliki preobrat z eno potezo svojega pozlačenega kemičnega svinčnika. Trump je zgolj Azijo prisilil k temu, da na novo prerazporedi svoje sile. In res, Avstralija in Nova Zelandija sta že v torek sprožili novo akcijo. Najprej sta izrazili upanje, da bodo TPP rešili tudi brez Amerike. Morda celo s povabilom Kitajski, naj se jim pridruži.

Da bi začel ta sporazum veljati, ga mora ratificirati najmanj šest držav, ki bi skupaj zagotavljale 85 odstotkov BDP vseh podpisnikov. Kitajska je že večkrat napovedala, da bi se bila pripravljena pridružiti TPP, vendar si je Obama vse skupaj zamislil tako, da bo azijsko silo držal ob strani, hkrati pa dal preostalim zaveznikom − trgovinskim, pa tudi varnostnim − vedeti, da pravila vedenja na obeh obalah Tihega oceana postavlja Washington, in ne Peking. Povedano z drugimi besedami: ne glede na to, koliko otočkov v Južnem kitajskem morju bo nadgradila Kitajska, in ne glede na to, kakšne podmornice bo posejala po njegovih globinah, bo ostala na področju visokih standardov in kakovosti trgovine ameriška prevlada neokrnjena.

Ni povsem jasno, koliko je bila Azija nasploh zainteresirana za ta vidik TPP, za rivalstvo med ZDA in Kitajsko pa je zdaj ključno, ali bo Trump azijskim partnerjem dovolj hitro ponudil dvostranske sporazume, še preden se bo med njimi vzpostavilo dovolj dobre volje za pospešitev pogajanj o kitajskih alternativah sodelovanja na področju svobodne trgovine, ki so do zdaj ostajale ob strani. Ena od teh alternativ je Območno vseobsegajoče gospodarsko partnerstvo, v katerem bi bilo združenih deset držav Aseana in šest držav, ki imajo že sklenjene trgovinske sporazume s tem blokom (Avstralija, Nova Zelandija, Kitajska, Južna Koreja, Japonska in Indija).

Ne glede na številne komentarje, ki pravijo, da umik Amerike v protekcionizem na široko odpira vrata Kitajski kot novi voditeljici svobodne trgovine, pa bi bilo prav tako preveč preprosto sklepati, da je Trumpov ukaz o razveljavitvi članstva v TPP dobra novica za politično vodstvo v Pekingu.

Za Kitajsko prihaja vse to prezgodaj. Tudi sam Trump se je pojavil kar nekaj časa pred tem, ko bi se bila azijska sila pripravljena vključiti v globalno tekmo. Ne gre za vprašanje, ali si Kitajska to želi ali ne, temveč za vprašanje, ali vse to lahko izpelje, ne da bi začela razpadati od znotraj. In čeprav je komentator v partijskem glasilu Global Times vzklikal, da »Amerika brez Kitajske ne more biti znova velika«, so v Pekingu vidno zaskrbljeni zaradi visoke doze nepredvidenega v kitajsko-ameriških odnosih, ki se v celoti spreminja v najslabšo možno obliko predvidenega.

Trumpov podpis na ukazu za umik iz TPP je za kitajsko vodstvo pomembnejši kot eden od kazalnikov, da je novi ameriški predsednik v resnici mislil tisto, kar je govoril med predvolilno kampanjo, in da je pripravljen na posledice, ki jih bo povzročila vsaka podobna poteza. Zato Kitajska napeto opazuje pozlačene kemične svinčnike na njegovi delovni mizi. Kaj bo podpisal kot naslednje? In če bo to uresničitev še katere od njegovih zlobnih obljub, ali bo projekt »en pas, ena cesta« že dovolj trden, da bo lahko globalizacijo sprejel na svoje tire?