Tiskane izdaje
Začasna ustavitev trgovanja kitajske borze je povzročila padec vrednosti v evropskem rudarstvu in energetiki za več kakor pet oziroma štiri odstotke.
Četrtek je bil najkrajši dan v 25-letni zgodovini kitajske borze. Po komaj pol ure trgovanja je varnostni mehanizem, ki preprečuje velika nihanja vrednosti delnic, zaustavil nadaljnjo dejavnost, ker je šanghajski skupni indeks padel za več kakor sedem odstotkov.
»Varovalka« se je sprožila že drugič ta teden in to je še en razlog, da se vprašamo, kako neproduktiven je ta mehanizem. Tako kakor v ponedeljek, ko se je vključil prvič, je tudi zdaj povzročil več panike med vlagatelji, kakor bi bilo objektivno upravičeno. Poleg tega se je potres na kitajski borzi preselil na japonski, hongkonški, evropski in ameriški finančni trg. Tudi cena surove nafte brent se je znižala za 2,3 odstotka na 33,42 dolarja za sod.
Čeprav gibanje krivulje na kitajski borzi ni vedno povezano z realnim stanjem drugega gospodarstva sveta, je šlo tokrat bolj za splošno zaupanje vlagateljev v kitajsko razvojno politiko in gospodarsko vitalnost kakor za špekulativni vrtiljak. Panično prodajo delnic je povzročila odločitev Narodne banke Kitajske o nadaljnji devalvaciji renminbi juana, kar je očitno zadnji ukrep med tistimi, s katerimi banka poskuša povečati izvoz, upočasniti zmanjševanje deviznih rezerv in preprečiti nadaljnje padanje proizvodnje.
Nezaupanje vlagateljev
Čeprav je kitajska vlada zatrjevala, da bo ohranila stabilno valuto, toliko bolj zato, ker jo bodo 1. oktobra uvrstili v sistem posebnih pravic črpanja na Mednarodnem denarnem skladu, je juan padel na najnižjo raven glede na ameriški dolar po letu 2011. Med padanjem njegove vrednosti na 6,5645 juana za en dolar je največ panike povzročilo to, kako hitro ga je Narodna banka zniževala. Zaradi zmanjšanega zaupanja vlagateljev v učinke obljubljenih reform se je kapital začel množično umikati s kitajske borze, zato se je prvi teden letošnjega trgovanja že drugič sprožil varnostni alarm.
Nekateri ekonomisti so spet opozorili, da bi bilo za splošno zdravje kitajskega gospodarstva bolje pustiti, da borza doseže naravno dno, kakor jo varovati z mehanizmom, ki priliva olja na ogenj nezaupanja. Centralna banka se je na dogodke odzvala z opozorilom, da »se špekulativne sile poskušajo okoristiti tako, da se igrajo z renminbijem,« to pa, je nadaljevala, »nikakor ni povezano z realnim stanjem v gospodarstvu«. Toda paniko je povzročil strah pred tem, da bo juan še naprej devalviral. In to nazadnje postaja realno stanje izčrpanega kitajskega gospodarskega čudeža.
Ali nam grozi »popolna nevihta«?
Dan pred tem, ko se je na kitajski borzi še enkrat sprožila »varovalka«, ki preprečuje hitri padec vrednosti skupnega indeksa, je Svetovna banka v svojem letnem poročilu opozorila na nevarnost »popolne nevihte«, v kateri bi se lahko znašlo svetovno gospodarstvo, če bi gospodarska moč vseh držav Brics istočasno opešala.
Strokovnjaki Svetovne banke imajo veliko razlogov za to, da so leto 2016 začeli tako previdno. Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika se spoprijemajo z izzivi, ki nikakor ne napovedujejo optimistične prihodnosti neformalnemu bloku, v katerem so se zbrale »rastoče gospodarske sile«. Vsaj do zdaj so bile rastoče. Težava, o kateri govori poročilo, je povezana s slutnjo, da bi se lahko v vseh ali skoraj vseh državah Brics istočasno upočasnil gospodarski vzpon. Tako bi se »opeke«, kakor so svetovni ekonomisti do zdaj radi razlagali kratico, lahko spremenile v kamenje, ki bi letos razbilo globalno rast in ogrozilo perspektive za vrnitev v območje grobega plusa.
Vsak odstotek rasti, ki bi bil nižji od pričakovanega v državah Brics, bi pomenil 0,8 odstotka od stopnje rasti v preostalih državah v razvoju, to pa bi nato znižalo globalno rast za 0,4 odstotka.
Svet je še ne tako dolgo nazaj gledal na države Brics kot na začetek nove svetovne ureditve, ki s 40 odstotki svetovnega prebivalstva in z več kakor 25 odstotki svetovnega družbenega proizvoda vliva svežo energijo tja, kjer je je začelo primanjkovati zaradi izgube sape na Zahodu. Toda danes je to združenje držav, ki so v krizi in zaradi svojega opotekanja druga drugi pravzaprav povzročajo največ škode.
Brazilijo obremenjuje javni dolg in leta 2016 državi napovedujejo, da se bo njeno gospodarstvo zmanjšalo za 2,5 do 3 odstotke. Kriza v tej državi se pravzaprav poglablja zaradi proračunskega primanjkljaja, prezadolženosti, slabo delujočega trga dela in čedalje manjšega povpraševanja po surovinah, zato bo upočasnjena kitajska gospodarska rast, ki se bo letos zmanjšala na 6,7 odstotka, samo še dodatno pritiskala na Brazilijo, ki bi letos rada preprečila zmanjševanje svojega gospodarstva. Azijska sila bo zmanjšala povpraševanje po železovi rudi, nafti in vseh ostalih surovinah, z devalvacijo svoje valute pa bo zaostrila konkurenco med izvozniki.
Zaradi tega bo deloma trpela tudi Rusija, ki za leto 2016 (z vprašljivimi argumenti) napoveduje skromno 1,5- do 2-odstotno rast in ne more računati na večji kitajski apetit po nafti in zemeljskem plinu, medtem ko se mora sprijazniti z oslabelo proizvodnjo.
Južni Afriki je kljub padcu gospodarske dejavnosti za 1,3 odstotka v drugem četrtletju in skromni rasti za 0,7 odstotka v tretjem četrtletju 2015 še vedno nekako uspelo obdržati glavo nad vodo. Država letos pričakuje 1,4-odstotno rast, od načrtov o 7-odstotni gospodarski rasti, o kateri so govorili še pred dvema letoma, pa danes ni ostalo prav nič več. Državo, v kateri proizvodni obrati ostajajo brez elektrike, delavci se upirajo, vlagatelji pa nimajo nobenih trdnih zagotovil za dobiček, je težko označiti za »opeko« nove svetovne ureditve.
Poleg tega je Južna Afrika tako kakor vse članice Brics pokazala, da mora razvojna navdušenost temeljiti na gospodarskih ustanovah, ki spodbujajo inovacije in podjetništvo; na mehanizmih, ki preprečujejo korupcijo in oligarhijo; in na reformah, ki odpravljajo sistem, od katerega ima koristi samo ozka elita. Če tega ni, je vsa zgodba o Bricsu kot nosilcu prihodnje ureditve samo navaden minljiv mit.
Najbolj zdrava v tem bloku se trenutno zdi Indija, ki za leto 2016 napoveduje najvišjo stopnjo rasti med vsemi članicami bloka. Svetovna banka ocenjuje, da se bo indijsko gospodarstvo povečalo za 7,8 odstotka, precej več od ohlajenega kitajskega vzpona in bistveno več od globalne gospodarske rasti, ki bo predvidoma znašala 2,9 odstotka. Pakistan bo predvidoma imel 5,5-odstotno rast, Bangladeš pa 6,7-odstotno, zato bo vsa južna Azija postala novi spodbujevalec gospodarskega optimizma, nekateri indijski ekonomisti pa že razmišljajo o koristih, ki bi jih imela njihova država, če bi se umaknila iz Bricsa in se bolj posvetila svoji regiji.
Toda to se ne bo zgodilo. »Zaradi trenutne gospodarske krize držav Brics ne smemo začeti razmišljati o tem, ali bi morali ostati del te skupine ali ne,« pravi Džajant Dasgupta, nekdanji indijski predstavnik v Svetovni trgovinski organizaciji. »Gospodarstva občasno doživljajo vzpone in padce.« In ker je pojav Brics prvi poskus vzpostavitve nove gospodarske ureditve po drugi svetovni vojni, »ne bi smeli gledati nazaj,« je prepričan.
Še pomembnejši razlog, zakaj nihče ne bo izstopil iz Bricsa, je ta, da Indija tako kakor Brazilija, Rusija in Južna Afrika potrebujejo vir naložb, to pa sta za zdaj Kitajska in Nova razvojna banka, ki so jo lani ustanovili z največjim finančnim deležem azijske sile. Čeprav se je Indija trenutno prebila na vrh po odstotkih gospodarske rasti, je njeno gospodarstvo po obsegu še vedno veliko komaj za petino kitajskega, njen bruto nacionalni dohodek pa je po pariteti kupne moči (PPP) najnižji med vsemi petimi članicami bloka.
Zato bo Brics leta 2016 ostal skupaj. Če nič drugega, »rastoča gospodarstva« celo v krizi povezujejo demografske dividende, zaradi katerih so njihovi veliki trgi perspektivnejši od preostalega sveta. Tako kakor smo precej prezgodaj predvidevali, da se bo 21. stoletje naslanjalo na ramena tega foruma, tako je tudi zdaj prenagljeno sklepati, da je Bricsa konec. Leta 2016 se bodo celo pojavile nove okoliščine, zaradi katerih bi njegove članice lahko spletle trajnejše medsebojne povezave in morda celo določile nove norme za medsebojno podporo. Indija bo predsedovala temu forumu, Kitajska pa bo prevzela predsedovanje skupini G20, zato gotovo lahko pričakujemo drugačno dinamiko in morda tudi nove ideje o tem, kako se vrniti k rasti tam, kjer jo najbolj potrebujejo: v državah v razvoju, v katerih živi največ revnih ljudi.
