Tiskane izdaje
Potem ko se je Xi Jinping vozil v kraljevski kočiji skupaj z Elizabeto II. kakor pravi cesar, še pred tem pa se je sprehajal okrog Bele hiše z Barackom Obamo kakor veliki geopolitični igralec, je ta ponedeljek spet postal to, kar pravzaprav tudi je: generalni sekretar CK KP Kitajske.
Partijski vodja je namreč od ponedeljka do včeraj predsedoval plenarnemu zasedanju centralnega komiteja, na vrhu dnevnega reda pa ni bilo ne povečanih naložb v Evropi ne strateškega tekmovanja z Ameriko. Partijska elita je obravnavala načrt 13. petletke. Kakor v starih (ne tako) dobrih časih.
Ko pomislimo, da druga gospodarska sila sveta še vedno deluje z izrazi (če že ne po načelih) sovjetskega načrtovanja, se moramo najprej vprašati, zakaj Kitajska sploh še potrebuje petletko, če pa sama sebi nalaga nalogo, da se je treba prepustiti trgu in omejiti vlogo države (da ne rečemo partije) v gospodarskem življenju?
»Kitajska se je več kot 60 let zanašala na močno državno krmilo v gospodarstvu, zato ne bi bilo pametno, če se ne bi več zanašali na tradicijo, ki se je izkazala za učinkovito tudi v zadnjih nekaj desetletjih,« je pojasnila tiskovna agencija Xinhua, ko je napovedala še en petletni načrt. »To je pomembno predvsem v trenutku, ko se je gospodarstvo znašlo na razpotju spodbujanja napredka in spreminjanja poudarka.«
Tu smo torej. Plenum se je ta teden ukvarjal z razpotjem, na katerem se je znašlo kitajsko gospodarstvo in na katerem se sveti število 6,9 odstotka. Je to zelena ali rdeča svetloba? To bo najpomembnejše vprašanje, ki ga bodo postavili 205 rednim in 171 nadomestnim članom CK (in to je še vedno sovjetska terminologija, vendar še vedno popolnoma veljavna).
Število 6,9 odstotka namreč pomeni stopnjo gospodarske rasti v tretjem četrtletju letošnjega leta. Ne le da se je prvič v šestih letih zgodilo, da se je azijska sila upočasnila do hitrosti, nižje od sedmih odstotkov, ampak so – in to je pomembnejša tema za partijsko vodstvo – spet ustvarili manj, kot so načrtovali. Zdaj je zato treba oceniti, ali je bolje upočasniti načrtovani ritem tudi v partijskih dokumentih ali je mogoče še kako drugače do konca leta kljub vsemu ohraniti sveto sedmico, pod katero se skrivajo velika tveganja, ki ogrožajo družbeno stabilnost in avtoriteto komunistične partije.
Namesto ignorance analiza
Če so zahodni partnerji LR Kitajske do zdaj morda lahko ignorirali partijske plenume in petletne načrte, je zdaj čas, da resno analizirajo vsako besedo, zapisano v dokumentih 13. petletke. Prav zato, ker je Xi Jinping v Ameriki dajal vtis državnika, ki bo dejavno pomagal spreminjati svetovno ureditev, v Veliki Britaniji pa nastopil kot vodja države, ki bi s svojimi milijardami dolarjev na velika vrata rada vstopila v srce Evropske unije, je zdaj za vse nas pomembno, da razumemo, kaj se dogaja z gospodarstvom, ki so ga še pred kratkim opisovali kot »lokomotivo globalnega razvoja«.
Kako pomembne so kitajske perspektive za zdravje svetovnega gospodarstva, dokazuje tudi to, da je Oxford Economics, neodvisni napovedovalec gospodarskih gibanj, na podlagi najnovejših statističnih podatkov znižal pričakovano svetovno rast za leto 2015 na 2,5 odstotka z najprej napovedovanih 2,7 odstotka, za leto 2016 pa na 2,6 odstotka s pred tem napovedanih treh odstotkov.
S kitajskim upočasnjevanjem, pravijo strokovnjaki te družbe, so se možnosti za to, da bi prihodnje leto postalo prelomna točka za globalne razmere, močno zmanjšale. Kitajska proizvodnja se je septembra ohladila na 5,7-odstotno rast, kar je manj od pričakovanih šest odstotkov. Uvoz in izvoz sta se v devetih mesecih zmanjšala za 8,1 odstotka v primerjavi z istim obdobjem lani, in če se sešteje in odšteje vse razpoložljive številke, številni ekonomisti sumijo, da je realistična stopnja rasti kitajskega gospodarstva pravzaprav precej nižja od objavljene. Nekateri analitiki celo menijo, da je zdrsnila pod štiri odstotke, posebno če pogledamo tako imenovane »nadomestne kazalnike«, denimo porabo energije (ki se je v treh četrtletjih povečala za komaj 0,8 odstotka) in količino blaga, prepeljanega po železnicah (ta se je avgusta zmanjšala za 10,9 odstotka).
Pogled na pravo mesto
Kitajsko gospodarstvo je vedno bilo predmet, pri katerem so tudi nobelovci prejemali nezadostne ocene, zato so se tudi zdaj veliki strokovnjaki razdelili glede tega, kakšne so dejanske razmere. Dwight Perkins, denimo, je prezirljivo zavrnil »nadomestne kazalnike« in jih označil za »kratko malo napačne«, z njim pa se je strinjal tudi Yukon Huang, nekdanji direktor Svetovne banke za Kitajsko, in zatrdil, da rast bruto družbenega proizvoda in poraba energije oziroma tonaža železniškega prevoza »niso več tesno povezani«. »Rast je zdaj večinoma odvisna od storitvenih dejavnosti,« je povedal Huang, »zato so ti kazalniki nesmiselni.«
Toda vprašanje je, ali so res bolj smiselni kazalniki, o katerih govori Nicholas Lardy s Petersonovega inštituta, ko opozarja na 15-odstotno rast v domačem turizmu in 5,19 milijarde dolarjev, porabljenih za vstopnice za kino, kar je veliko več kot 3,4 milijarde dolarjev, porabljenih v kinematografih v istem obdobju lani. Vse, kar bi radi Lardy, Huang ali Perkins povedali, je to, da Kitajska še naprej raste, le treba je znati pogledati na pravo mesto, da bi to tudi videli. Na kratko, storitvene dejavnosti so se povečale za 8,4 odstotka in ta podatek velja vsaj za nekakšno mehko blazino, ki blaži padec industrijske proizvodnje.
Kljub temu mnogi niso zadovoljni z razlagami, da je s kitajskim gospodarstvom vse v najlepšem redu. Celo sam Xi Jinping je med pogovorom za tiskovno agencijo Reuters pred odhodom v Veliko Britanijo priznal, da je kitajsko vodstvo zaskrbljeno, vendar je dodal, da gre za »bolečine, ki jih je povzročila rast«, ne pa padec na trda tla.
Xi je nekoliko spremenil podobo sveta in Reutersu povedal, da ga skrbi predvsem majavo globalno gospodarstvo, ki slabo vpliva na vse države, še posebno tiste v razvoju. Toda hkrati je posredno napovedal, da bo skorajšnji plenum razpravljal predvsem o vprašanju, ki ga je postavljal že Černiševski: »Kaj storiti?«
Medtem ko so ekonomisti preštevali odstotke padanja in rasti, kilovate porabljene elektrike in tone prepeljanega blaga, je Američane zanimalo predvsem to, kako Kitajska prodaja njihove obveznice.
Od 12.900 milijard dolarjev ameriškega dolga je imela Kitajska v lasti za 1400 milijard dolarjev obveznic in tako veljala za največjega tujega upnika ZDA. Toda od začetka letošnjega leta je azijska sila prodala približno 200 milijard dolarjev obveznic, in če se bodo takšne težnje nadaljevale, bo leto 2015 veljalo za precedenčno: do zdaj se namreč še nikoli ni zgodilo, da bi se Kitajska na letni ravni umaknila iz ameriškega trezorja.
Seveda so se mnogi takoj začeli spraševati, ali bi morali Američani zagnati paniko, hkrati pa so dvignili glave tisti (tako republikanci kot demokrati), ki so že dolgo trdili, da zaradi kitajskega lastništva tako velikega deleža ameriškega dolga postaja sporna že sama ameriška neodvisnost.
Umiritev razprodaje delnic
Samo avgusta je Kitajska prodala 140 milijard dolarjev ameriških obveznic in ni nam treba prav dolgo iskati razlogov za to odločitev. Hotela je ustaviti devalvacijo renminbi juana, stabilizirati svoj finančni trg in tako posredno tudi umiriti množično razprodajo delnic na domači borzi. In čeprav na splošno velja, da prodaja ameriških obveznic ni politična poteza ali izraz nezaupanja v gospodarstvo ZDA, so Američani kljub temu postali previdni. Tudi v Washingtonu budno spremljajo, kaj bo partijsko vodstvo vpisalo v dokumente nove petletke, ki bo določila razvojne smernice za drugo polovico tega desetletja.
Če kitajsko gospodarstvo pogosto opisujejo kot kolo, ki se mora premikati, da bi ostalo stabilno, je petletka podobna pomožnim kolesom. Vera v svobodni trg je povsod omajana, tudi zato, ker bi vsi radi, da bi bil trg, na katerega izvažajo svoje blago, svoboden, čedalje raje pa bi imeli zaščiten trg, kadar gre za uvoz od zunaj, in v takšnih časih je Kitajska prepričana, da se še ne more odreči petletnemu načrtu.
Sicer pa nekateri kitajski analitiki pravijo, da prav zaradi petletk lahko govorimo o kitajski »daljnovidnosti«, o kateri se zdi, da je vse bolj dragocena v primerjavi z ameriško in evropsko »kratkovidnostjo«, ki je odvisna od demokratičnih ciklusov volitev in sprememb vlade.
Prva kitajska petletka, sprejeta leta 1953 popolnoma po vzoru Sovjetske zveze, je bila hkrati tudi edini načrt, ki ga je osrednja vlada v Pekingu natančno in dosledno upoštevala. Kmalu zatem so petletke postale, kakor jih zdaj opisujejo uradni mediji, »družbeni in gospodarski program«, bolj podoben smernicam kakor strogo določenim ciljem.
Kakor je v nekem intervjuju izjavil Jianguang Shen, glavni ekonomist za Kitajsko v finančni hiši Mizuho Securities, so »petletke vladni seznam nalog in hkrati sredstvo, s katerim spremljajo delovanje vladnih funkcionarjev, ki morajo te naloge uresničiti«. Na podlagi petletk se lahko tudi tuji vlagatelji bolje znajdejo, pravi Xinhua. Ali petletke torej pomenijo, da Kitajska še ni dovolj tržno gospodarstvo? Da in ne, kajti kakor pravi tiskovna agencija, ki ima položaj ministrstva, zakaj bi se bilo treba odreči državni pomoči v dobrih časih in si je močno želeti, ko se gospodarstvo znajde do grla v težavah? Prav to počne Zahod, ki prisega na svobodni trg, vse dokler ta ne začne obredno požirati svojih otrok.
***
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
