Po vrhu Apeca: cesarjeva nova oblačila

»Prepričan sem, da imava s predsednikom Xijem skupen pogled na to, kako bi se morali­ v prihodnje razvijati odnosi­ med našima državama.« To je izjavil ameriški predsednik ­Barack Obama, ko je danes s ­kitajskim predsednikom Xi ­Jinpingom stal pred novinarji.

Številne sporazume, ki sta jih predsednika sklenila na dvostranskem srečanju na obrobju, dejansko pa v središču pozornosti letnega zasedanja Apeca (Azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje), so razglasili za »zgodovinske«, vendar si ta naziv še najbolj zasluži njuna skupna tiskovna konferenca.

Kitajski in ameriški predsednik sta se dogovorila, da bosta poskrbela za zmanjšanje izpustov škodljivih plinov v ozračje in se tako končno skupaj vključila v globalni boj proti podnebnim spremembam, da bosta dala smernice svojim oboroženim silam in se tako izognila neželenim spopadom v Tihem oceanu, da bosta nadaljevala pogajanja o zniževanju dajatev v trgovini z visokotehnološkimi izdelki in da se bosta umirjeno pogovarjala o vprašanjih človekovih pravic in demokracije, glede katerih trenutno vre tudi v Hong­kongu. Največji premik v njunih medsebojnih odnosih je, da sta skupaj stopila pred medije in pokazala svetu, kakšni bodo »novi odnosi med velikima silama«.

Če bi sodili po tem, kar je bilo mogoče danes videti v Veliki palači narodov, kjer sta imela predsednika pogovore, slovesno kosilo in nato tiskovno konferenco, bo 21. stoletje bolj obdobje hladnega miru s poskusi širjenja območij razumevanja kot pa nadaljevanje hladne vojne z občasnimi napetostmi in grožnjami z oboroženimi spopadi. To bi moralo v nas zbuditi optimizem in upanje, da se nam obetajo lepši časi. Dovolj razlogov za zaskrbljenost pa pušča dejstvo, da so kitajsko-ameriški odnosi ta trenutek predvsem odnosi med Xijem in Obamo. Ko sta se pojavila pred novinarji, je bil eden od njiju cesar v novih oblačilih.

Kdo je bil ta cesar?

Vsi bodo zagotovo takoj ugotovili, da je to bil Obama. Na zasedanju Apeca v Pekingu se je v skoraj vseh stvareh ravnal po gostitelju in ves čas hodil korak za njim. V trenutku, ko so objavili sklenitev kitajsko-ameriškega sporazuma o zmanjšanju izpustov ogljikovega dioksida (Obama je napovedal od 26- do 28-odstotno znižanje v prihodnjih 11 letih, medtem ko Xi ni omenil točne številke), je Kitajska blokirala internetne strani ameriškega veleposlaništva, na katerih objavljajo pravo stanje onesnaženosti zraka, in napovedala, da bo reševala svoje probleme brez transparentnosti, o kateri ves čas govori Zahod. To bo svojevrstno poskusno tekmovanje med avtokracijo in demokracijo, pa poglejmo, kdo bo prej in učinkoviteje dosegel pričakovane rezultate.

V trenutku, ko sta se predsednika strinjala, da morata okrepiti smernice vsak za svojo vojsko, je kitajsko vojno letalstvo na letalski prireditvi v Zhuhaiu ponosno predstavilo svoje novo »nevidno« bojno letalo J-31 domače pro­izvodnje, ki bo z ameriškim F-35 tekmovalo ne le na strateškem nebu, temveč tudi na trgu orožja kot eden od najbolj sofisticiranih kitajskih izdelkov.

Ni se treba kdo ve kako truditi z analiziranjem naključnega sovpadanja. V kitajskem koledarju tega skorajda ni. Tudi to, da je J-31 poletel čez nebo prav v trenutku, ko je bil Obama v Pekingu, ni bilo naključje. »Novi odnosi« med velikima silama bodo namreč zahtevali bolj enakomerno ravnovesje sil med ZDA in Kitajsko v vseh stvareh, torej tudi, kar zadeva orožje. Šele to bo pomenilo, da lahko imata Peking in Washington različna stališča glede določenih vprašanj, a ni nujno, da bi ju to načelno, vrednostno in ideološko nestrinjanje vodilo v spore, dokler vsaka stran ve, kje so občutljive točke drugega, in dokler vanje ne vtika prstov.

»Nevidna« letala, jedrske podmornice, izstrelki dolgega dosega in, seveda, jedrski arzenal bodo še vedno opora ravnovesja, vendar bosta, v nasprotju z rivalstvom, ki je vladalo med hladno vojno, Kitajska in Amerika sodelovali na vseh področjih, na katerih bo to mogoče, in pri tem ustvarjali globalno podlago za trajnejši mir. Vsaj tako je bilo mišljeno.

Igra s stoli

»Jezero nastane iz veliko kapljic vode,« je dejal Xi ameriškemu predsedniku, ko ga je vodil skozi rezidenco v Zhongnanhaiu, kjer so nekdaj živeli kitajski cesarji. A ravno ko sta se predsednika strinjala o nadaljnjem širjenju prostotrgovinskih območij, je Xi obrazložil svojo vizijo prostotrgovinskega sporazuma za azijski Pacifik (FTAAP), in letošnje zasedanje Apeca je bilo tako končano. Vse skupaj je rahlo spominjalo na igro s stoli, v kateri sodeluje en igralec več, kot je stolov. Ko se prekine glasba, eden od igralcev obstoji. Znova se je zdelo, da je bil to Obama.

Njegova prostotrgovinska vizija, poimenovana čezatlantsko partnerstvo (TPP), ki bo zajemala 12 držav, vendar v njej ne bo Kitajske, se tokrat ni pomaknila kdo ve kako daleč od točke, na kateri se je ustavila, in Obama je moral izreči podporo Xijevemu zagonu pri zbiranju še večjega števila držav okoli ideje FTAAP. Na koncu bi moralo biti ameriško orožje v mirnem razvoju od diktature k demokraciji, in dokler ne bo dokazano, da je pod kitajskim vplivom ta smer pravzaprav obrnjena, ameriškemu predsedniku ne preostaja drugega, kot da pohvali kakršenkoli prostotrgovinski sporazum, celo tistega, ki spodkopava njegovo legitimnost globalnega voditelja.

Čeprav je bilo tokrat lažje »razgaliti« Obamo, ki si je v Pekingu očitno poskušal povrniti prizadeto legitimnost, tudi Xijeva nova oblačila nedotakljive avtoritete na robu neodiktature niso daleč od Andersenove pravljice. Apec je po splošnem prepričanju opazovalcev pripomogel k Xijevemu vzponu na mednarodnem prizorišču, saj je okoli sebe spretno zbral najpomembnejše svetovne igralce, nato pa vse to prebrisano vključil tudi v srečanje z glavnim tekmecem, japonskim premierom Šinzom Abejem, ter neizpodbitno zgradil prizorišče, na katerem se je zdelo, da je Kitajska v središču dogajanja.

Za azijsko silo je bila zunanja politika vedno lažji del posla. Xi mora zdaj nova oblačila dokazati tudi na notranjepolitičnem področju. Čeprav bo zanj tudi uspešno vrhunsko srečanje Apeca pomembna točka, je pred njim še vedno temeljito čiščenje vojaških, državnih in partijskih vrst, okuženih s korupcijo, nato pa tudi reorganizacija gospodarstva, ki je do zdaj deloma delovalo prav z opiranjem na te »sive« kanale, po katerih se na veliko pretakajo ogromne vsote denarja.

Takoj po koncu Apeca je Obama danes odpotoval v Burmo, kjer se bo udeležil vrhunskega srečanja med ZDA in Aseanom, v petek pa se bo sestal z voditeljico burmanske demokratične opozicije Aung San Su Či. Kmalu se bo znova srečal tudi s Xijem. November so v ameriškem tisku poimenovali »movember«, s čimer poudarjajo visoko diplomatsko dinamiko. Sicer pa se bo v kratkem pokazalo, kakšne plodove bodo obrodila vsa ta srečanja. Najbolj nevarno bi bilo, če bi se pokazalo, da imajo vsi cesarji enaka nova oblačila in da so vsi goli pred izzivi, o katerih se neprestano pogovarjajo.