Tiskane izdaje
Berlin – Za nekatere se je evrska kriza končala ali vsaj pošteno umirila, ko je svet ECB z naznanitvijo programa dokončnih denarnih transakcij (OMT) še poudaril znameniti »karkoli bo treba« za rešitev skupne evropske valute Maria Draghija. Kritiki v tem vidijo poraz trdne evrske denarne politike in čakajo na odločitev nemškega ustavnega sodišča.
»V svojem mandatu je ECB pripravljena narediti karkoli bo treba za ohranitev evra. In verjemite mi, da bo dovolj,« je julija 2012 na londonski investicijski konferenci povedal predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, poleg drugih ukrepov pa je svet ECB jeseni sprejel še odločitev o dokončnih denarnih transakcijah (outright monetary transactions, OMT) na sekundarnih trgih državnih obveznic v evrskem območju. Za umiritev trgov obveznic je v resnici zadostovala že naznanitev programa, kritiki pa so prepričani, da je ECB že s tem prestopila rubikon trdne denarne politike.
Nemška denarna ortodoksnost na sodišču
»Evro bo nekakšna italijanska lira,« je OMT pospremil ekonomist podjetja Degussa Goldhandel Thorsten Polleit in ocenil, da ukrep dovoljuje financiranje držav s pomočjo centralne banke, s čimer se ustvarjajo nova velika tveganja ter ignorira demokratično legitimnost parlamentov. Nemška Bundesbank je v posebni izjavi poudarila, da je predsednik Jens Weidmann glasoval proti, ta pa je kasneje izjavil, da se je financiranja centralnih bank mogoče navaditi kot na mamila.
Vrhovni ekonomist Berenberg Bank Holger Schmieding je presodil, da se bodo finančni trgi zdaj odvadili staviti proti ECB, tako kot tega ne počnejo proti ameriški Fed, največja zmagovalka centralnobančnih nakupov obveznic pa bo Nemčija, ki se bo tako izognila recesiji: »Draghi ukrepa!« Nemški borzni indeks Dax je res začel hitro pridobivati na vrednosti, enako številni drugi, zagovornikom »nemške denarne ortodoksnosti« pa je preostala le še pot na sodišče. Po njihovem je Draghi prenesel tveganja na evrskem obrobju v središče skupne valute in spreminja evro v območje skupnih jamstev. Bundesbank, po kateri naj bi oblikovali ECB, v vsem gospodarsko zelo uspešnem povojnem obdobju nikoli ni privolila v neomejene finančne intervencije, čeprav so na to že prej pritiskali iz Pariza in drugod.
Donosi italijanskih in španskih obveznic so se res hitro približali nemškim in drugim, Evropska centralna banka pa je lani vseeno uvedla še veliko bolj ambiciozno kvantitativno sproščanje za spodbudo bančnega posojanja in s tem gospodarske rasti. Po prepričanju mnogih zagovornikov klasične nemške gospodarske in denarne šole je prav to odvisnost, pred katero je svaril Weidmann, poudarjajo tudi, da celo v ZDA, kjer so že prej začeli sproščanje, ne dosegajo gospodarske rasti, kakršne so bili vajeni po prejšnjih gospodarskih in finančnih krizah.
To priliva olja na ogenj očitkov, da centralne banke z ekspanzivno politiko preprečujejo ločevanje zrnja od plev gospodarskega razvoja. Prav zdaj je razprava spet aktualna, saj se vsem gigantskim količinam denarja na trgu navkljub od novega leta tresejo svetovne borze, kitajske so se začele že lani. Središče sedanjih težav so sicer videti nekatere banke, a je za mnoge z njimi povezana tudi sedanja ekspanzivna politika centralnih bank.
Tveganja na ramenih davkoplačevalcev
Odločitve nemškega ustavnega sodišča ni pričakovati pred poletjem, torkova zaslišanja pa so nakazala, da se bo razprava vrtela okrog morebitne neomejenosti programov. Yves Mersch iz ECB je poudaril njegove omejitve že zato, ker je količina bančnih in drugih dolgov v evrskih državah omejena, državni sekretar v nemškem finančnem ministrstvu Jens Spahn je zagovarjal legitimnost: program OMT je predstavil kot nujen za evrski reševalni sklad (ESM), o tem pa odloča nemški bundestag. Tožniki, med njimi tudi nekdanji poslanec bavarske CSU v bundestagu Peter Gauweiler, pa vztrajajo, da je z OMT evropska centralna banka pridobila neomejene možnosti posredovanja, in tudi predsednik Bundesbank Weidmann pri svoji oceni, da bodo tveganja na koncu prevzeli davkoplačevalci. Četudi je bil OMT le »blef«, je legalen, dodajajo drugi kritiki.
Nemško ustavno sodišče je že januarja 2014 pripisalo ECB preseganje pristojnosti, saj se je vmešala v gospodarske pristojnosti posameznih držav, za mnenje pa so vendarle povprašali evropsko sodišče, ki se lani ni strinjalo s Karlsruhejem. Nekateri nemški opazovalci verjamejo, da bo to vplivalo tudi na končno odločitev nemških ustavnih sodnikov. Ali to drži, bo znano šele poleti.
