Tiskane izdaje
Razmere so urgentne in kličejo po hitrih rešitvah. Investicije v industriji so ključ do ekonomske rešitve Francije, pravi minister za ekonomijo Emmanuel Macron, ki je te dni še posebej v ospredju. Včeraj je v vladi predstavil predlog zakona o rasti in delu, poimenovan tudi Macronov zakon.
Minister se zaveda in že nekaj časa ponavlja, kako je treba povrniti zaupanje v vlado, da bi podjetniki znova verjeli v francosko delovno okolje. Nujno je »modernizirati Francijo«, da bi ji verjela tudi Evropa.
Besedilo, ki ga imajo nekateri za najpomembnejše v mandatu sedanje vlade, precej vznemirja, saj ga celo neredki socialisti označujejo za preveč »liberalno«, zato vnaprej opozarjajo, da bodo bodisi glasovali proti bodisi se bodo vzdržali glasovanja. Pri desno usmerjenem Figaroju napovedujejo, da bo tekst dodatno razbil vladajočo Socialistično stranko, kar utegne še zaplesti njen položaj pred departmajskimi volitvami marca prihodnje leto in predvsem pred junijskim kongresom stranke.
Še posebej »sporno« v tekstu se nekaterim zdi nedeljsko delo, ki nasploh razdeljuje Francoze; vsak šesti resda meni, da bi trgovine morale biti odprte tudi ob nedeljah, a hkrati jih prav toliko pravi, da sami takrat ne bi delali. Medtem ko so simpatizerji levice večinoma proti (53 odstotkov), privrženci desnice podpirajo nedeljsko delo v 77 odstotkih. Macronovo besedilo predvideva do 12 delovnih nedelj, namesto dosedanjih 5 (v nekaterih turističnih četrtih Pariza bo treba delati vse dni v letu), proti čemur se postavlja celo prvi mož v socialistični stranki Jean-Christophe Cambadélis.
Slišati je tudi kritike, kako je predlog zakona v resnici premalo ambiciozen, preveč drobnjakarski in ne bo prinesel rasti, zato se je znotraj socialistične stranke zbrala struja, imenovana Socialistična koherenca; predstavila je nekatere protipredloge. V grobem naj bi Macronov zakon prinesel vrsto sprememb na različnih področjih, od transporta (Francijo naj bi bolje avtobusno povezali) in trgovine na drobno do nekaterih poklicev, notarskega, denimo, pa pri malih in srednje velikih podjetjih, med drugim naj bi postavil tudi zgornjo denarno mejo pri pokojninah in spremenil pravila odpuščanja zaposlenih: delodajalec naj bi jih postavil enostransko. Pričakovati je, da bo besedilo še močno vznemirjalo francosko politiko, saj – trdijo kritiki – obeta čisto premalo.
Skrb zbujajoča brezposelnost
Medtem pa buri duhove brezposelnost, ki je za zdaj očitno ni mogoče ustaviti, četudi je francoski predsednik François Hollande poleti proti njej vehementno napovedal križarski pohod: v drugem trimesečju letošnjega leta se je delež brezposelnih v metropolitanski Franciji povečal še za 0,2 odstotka – na 9,9 odstotka, medtem ko je skupaj s čezmorskimi ozemlji stopnja brezposelnosti 10,4-odstotna. Število brezposelnih iz kategorije A (vanjo sodijo takšni brez vsakršne aktivnosti) je naraslo za 0,8 odstotka: zdaj jih je približno 3.460.900, kar pomeni, da je v enem letu njihovo število poskočilo za 179.900. Vseh brez dela – ob kategoriji A še B in C – je v metropolitanski Franciji 5.154.200, v širši pa jih je nekoliko manj kot 5,5 milijona.
Med najbolj ranljivimi so po podatkih Nacionalnega inštituta za statistiko in ekonomske študije (Insee) ljudje, stari od 25 do 49 let, skrb zbujajoče pa je še, da se povečuje delež dolgotrajno brezposelnih (tj. vseh, ki že več kot leto dni nimajo službe). Največje žrtve takšne brezposelne dinamike so delavci, mladi, manj izobraženi, samske mame in očetje z otroki, pa tudi prebivalci »občutljivih četrti« in priseljenci.
Geografsko so najbolj izpostavljeni departmaji na jugu države, kot so Pyrénées Orientales, Hérault in Aude. Morda je še zanimivo, da se je med zadnjimi tremi predsedniki po odpiranju novih delovnih mest Nicolas Sarkozy odrezal bolje od Jacquesa Chiraca in Françoisa Hollanda. Marca 2008 je bila stopnja brezposelnost (le) 6,8-odstotna oziroma najnižja po letu 1996. Zato ne more presenečati, da si mnogi želijo njegove vrnitve ...
Kakor niso spodbudne študije o brezposelnosti, skrbijo raziskave o revščini. Pri organizaciji Secours catholique ugotavljajo, da je v Franciji čedalje več revnih in da ti živijo v vedno večji osami. Za ponazoritev kaže izpostaviti, da se je lani samo v centre Secours catholique zateklo 1,47 milijona ljudi, med njimi 692.000 otrok. Primerjava z letom 2012 kaže, da se je število povečalo za 50.000. V 65-milijonski Franciji živi pod pragom revščine 8,5 milijona ljudi, kar pomeni, da morajo preživeti z manj kot 987 evri na mesec (60 odstotkov povprečne plače, kar je glede na francoski standard malo).
Številni so se prisiljeni prebijati s precej manj, skoraj 3,8 milijona gospodinjstev ali 8 milijonov ljudi pa živi v tako imenovanem energetskem prekariatu, kar pomeni, da imajo težave pri plačevanju računov za elektriko, plin in drugo ogrevanje. Da se v centre omenjene organizacije zatekajo kar cele družine: pari z otroki, kaže, kako se stiska poglablja in je revščina čedalje bolj zakoreninjena v francosko družbo. A med ekonomsko prizadetimi, ki prosijo za pomoč, je še naprej največ enostarševskih družin (več kot 30 odstotkov) pa tudi samskih moških, ki se morajo v povprečju prebiti s 437 evri na mesec. Povečini so prišleki, prosilci za delo in zelo pogosto brez strehe nad glavo.
Javno mnenje
Vladna ekonomska politika je slaba, meni kar 90 odstotkov Francozov, toda minister Emmanuel Macron se jim ne zdi slab: vsak šesti Francoz verjame, da je dober minister. Vajeti je prevzel komaj avgusta, zato ni pričakovati takojšnjih čudežev. A kot trdi sam, bo njegov zakon pomagal v boljše čase.
