Tiskane izdaje
Sedemindvajseti julij se je v kitajski koledar zapisal kot črni ponedeljek. Tega dne so mnogi kitajski milijonarji postali »navadni smrtniki« z veliko manj imetja kot malo prej. Mesec in pol po prvem poku »balona« na borzah v Šanghaju in Shenzhenu je vrednostni indeks padel za več kot 30 odstotkov.
Borzni zlom je zajel več kot polovico podjetij, vpisanih na borzi. V tem padcu je bilo »obritih« več kot štiri milijarde ameriških dolarjev, kar je povzročilo preplah na drugih azijskih pa tudi svetovnih finančnih trgih. Kljub posredovanju države se je 24. avgusta ponovil »črni ponedeljek«. Indeks šanghajske borze je izgubil okoli 8,5 odstotka vrednosti, skupna izguba na mednarodnih trgih vrednostnih papirjev, ki jo je povzročila ta turbulenca, pa je znašala več milijard dolarjev.
To pa ni bilo samo zdravo »hlajenje« predhodnega, leto in pol trajajočega skoka vrednosti na kitajskih borzah za okoli 150 odstotkov, ampak tudi mešanica špekulativnega značaja kitajskega finančnega trga ter začetka izgube zaupanja v »kitajski gospodarski čudež«.
To je bila tudi negotova napoved »nove normalnosti«, s čimer kitajski partijski vrh označuje naslednjo stopnjo razvoja. Kitajska se mora od cenene proizvodnje obrniti k množičnemu potrošništvu, od špekulativne borze k bolj kakovostnemu trgu ter od množičnih investicij kapitala k inovacijam in sodobnim tehnologijam.
Kitajska narodna banka je 11. avgusta, sredi burje na borzah, trge šokirala z devalvacijo juana za 1,87 odstotka. Temu je sledil še dodatni zdrs narodne valute za 1,62 odstotka, kar je vzbudilo upravičene špekulacije o začetku »valutne vojne«. Edini, ki je potezo centralne banke v Pekingu pozdravil, je bil Mednarodni denarni sklad (IMF), saj je v njej videl korak h konvertibilnosti in odpiranje vrat tržnim kriterijem pri določanju tečaja.
IMF se je 1. decembra odločil, da kitajski juan doda v košarico Posebne pravice črpanja. Kitajska je tako postala prva država v razvoju, ki se je znašla v družbi monetarnih mogočnežev, kot so ameriški dolar, evro, britanski funt in japonski jen. Voditeljica IMF Christine Lagarde je razložila, da odločitev temelji na »jasnih znakih za reforme, ki so že bile izvedene in se bodo še nadaljevale«. Prav tako pa je to izraz pričakovanja mednarodne skupnosti, da bo Kitajska v prihodnje odigrala večjo vlogo v svetovnem gospodarstvu.
Vendar se je pri vsem, kar se je dogajalo s kitajskim gospodarstvom v letu 2015, v skoraj vseh segmentih kazala resna upočasnitev. Stopnja rasti je padla pod začrtanih sedem odstotkov. Po občutnem padcu uvoza in izvoza v nekaj zaporednih jesenskih mesecih pa se postavlja vprašanje, ali bo leta 2016 svetovno gospodarstvo ostalo brez lokomotive.
Kitajska Komunistična partija je zaskrbljena zaradi negativnih učinkov demografskega spektra na gospodarski in družbeni razvoj, zato je na svojem oktobrskem zasedanju končala omejitev rojevanja. Najvišje zakonodajno telo je nato konec decembra novo politiko potrdilo. S tem se je začelo obdobje dveh otrok na družino. Med Kitajci je ta vrnitev k »normalnosti«, ki je bila izgubljena pred tremi desetletji in pol, povzročila mešane odzive. Čeprav bo s to spremembo okoli sto milijonov parov dobilo možnost širitve družine, ni pričakovati baby-booma. Za mnoge mlade Kitajce je že vzdrževanje enega otroka veliko finančno breme.
