Preplah pred atlantskimi čermi

EU in Združene države bi rade pogajanja o sporazumu TTIP končale še letos, a trdi orehi ostajajo.

Objavljeno
27. april 2016 22.51
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj

Bruselj – Pospešek v pogajanjih, pogovori na najvišji politični ravni, množično nasprotovanje na demonstracijah ... Pred odločilnimi meseci za usodo čezatlantskega trgovinsko-investicijskega sporazuma (TTIP) med Evropsko unijo in ZDA je živčnosti na obeh straneh čedalje več.

Pogajalci iz EU in ZDA bodo jutri v New Yorku končali 13. krog pogajanj o »zgodovinskem« sporazumu med dvema največjima blokoma svetovne trgovine. Za julij je načrtovan še en, predvidoma zadnji redni krog. Cilj obeh strani je, da bi poleti predlagali čim bolj usklajena besedila dveh ducatov poglavij sporazuma. Najbolj žgoča vprašanja bi nato reševali v končnici, najbrž bolj politično kot tehnično. Evropska želja je, da bi sporazum spravili pod streho, preden se bo Barack Obama januarja poslovil od Bele hiše.

Kočljivo notranjepolitično vprašanje

Kočljiv pa ni le notranjepolitični položaj onstran Atlantika. Prihodnje leto bodo volitve v obeh vodilnih članicah Unije, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji, znotraj EU tradicionalni zagovornici svobodne trgovine, ki bi od TTIP imela velike koristi, se je v zadnjih letih razvilo množično in dobro organizirano civilnodružbeno nasprotovanje sporazumu z velikim vplivom na odnos javnega mnenja do njega. Poleg tega so med njegovimi nasprotniki tako levičarska opozicija kot vzpenjajoča se protipriseljenska stranka Alternativa za Nemčijo.

Šibki člen utegne biti Francija, država z bolj protekcionistično tradicijo, ki je slabše prilagojena globalizaciji. Premier Manuel Valls je napovedal, da bo sporazum padel, če ne bo zagotovljeno varovanje socialnih in zdravstvenih standardov. Kritičen je do preglednosti poteka pogajalskega procesa in arbitraž o investicijskih sporih. V številnih članicah je TTIP tarča populistov vseh barv. Zmagovalec prvega kroga avstrijskih predsedniških volitev Norbert Hofer je napovedal, da kot predsednik zakona o ratifikaciji TTIP ne bo podpisal, če o njem ne bo odločeno na referendumu.

Evropska komisarka za trgovino Cecilia Malmström odločno zavrača kritike, češ da nobena trgovinska pogajanja doslej še niso bila tako transparentna. Tako objavljajo pogajalska stališča in predloge kmalu po njihovi obravnavi za zeleno mizo. Očitek, da se bodo s TTIP znižali potrošniški, okoljski in socialni standardi, v Bruslju že tako obravnavajo bolj kot mit, ki nima zveze z dejstvi. Malmströmova zagotavlja, da bodo standardi enaki ali višji, in opozarja, da je po javnomnenjskih raziskavah v EU le manjšina proti sporazumu.

Pri vsebinskih zadevah v pogajalskem procesu je še kopica nerešenih vprašanj. Recimo EU si želi več popuščanja ZDA na področju javnih naročil na zvezni, državni in regionalni ravni, saj onstran Atlantika še vedno prevladuje logika Kupuj ameriško!. Washingtonski pogajalci sicer opozarjajo, da se evropska podjetja lahko potegujejo na razpisih, vrednih 320 milijard dolarjev, toda pogajalci iz EU pravih dokazov za takšno »odprtost« še niso dobili. Poleg tega v ZDA zavračajo geografsko zaščito proizvodov, kakršna je uveljavljena na stari celini.

Manj težav je z odpravo carin – za skoraj vse preostale, že tako nizke stopnje je doseženo soglasje o njihovi odpravi. Kočljivi izdelki, predvsem živila, še sodijo med pogajalske trde orehe. Pričakovati je, da se bo v zadnji fazi zapletalo na področju kmetijstva, kjer obe strani z različnimi netržnimi mehanizmi ščitita domače proizvajalce in spodbujata osvajanje tujih trgov. Ameriška raba hormonov, manj strogi predpisi o pesticidih ali gensko spremenjeni organizmi lahko še posebej zapletejo pogajanja.

Za kritike sporazuma je eno najbolj kočljivih vprašanj reševanje investicijskih sporov med državami in podjetji (multinacionalkami). Po uveljavljeni praksi v svetu multinacionalke, ki so v sporu z gostiteljicami, ker so bili, denimo, po njihovi investiciji zvišani okoljski standardi, nesoglasja rešujejo na posebnih arbitražah zunaj sodnega sistema. Evropski komisiji je v prostotrgovinskem sporazumu s Kanado uspelo naknadno doseči rešitev, ki predvideva ustanovitev posebnega tribunala, a ZDA odstopanju od uveljavljenih investicijskih standardov niso naklonjene.