Tiskane izdaje
Že sprejetje tretjega evropskega energetskega paketa je ogrozilo veliki mednarodni projekt, s katerim bi ruski zemeljski plin na poti na staro celino obšel ozemlje »nezanesljive« Ukrajine. Vojna v tej državi mu je zmanjšala še politično, padajoče cene energentov pa ekonomsko »pretočnost«. Ruski predsednik Vladimir Putin je izrekel le nekaj, kar so nekateri analitiki napovedovali že dlje časa: Južni tok ne bo zgrajen.
»Če ga Evropa noče realizirati, to pač pomeni, da ga ne bomo realizirali,« je ruski predsednik izjavil v ponedeljek v Ankari. Za propad okoli 40 milijard dolarjev vrednega projekta, ki naj bi na evropski trg na leto pripeljal okoli 63 milijard kubičnih metrov (mkm) plina, okoli desetine sedanjih potreb Evropske unije, je obtožil Bruselj, ki da je pritisnil na Bolgarijo, naj se odpove projektu. Putin je dejal, da so mu vsi bolgarski voditelji zagotavljali, kako se projektu, ki je v njihovem nacionalnem interesu, ne bodo nikoli odpovedali, a so na koncu morali kloniti. V Sofiji so zaradi pritiskov EU in ZDA že jeseni prepovedali dela Gazpromu, je dodal poglavar Kremlja, Bolgarija pa bo po njegovih ocenah na leto izgubila 400 milijonov dolarjev dobička samo od tranzita plina čez njeno ozemlje. »Če je Bolgariji že odvzeta možnost, da bi delovala kot suverena država, potem bi lahko od evropske komisije vsaj zahtevala denar za odvzeto ugodnost,« je dodal Putin.
Navkljub jasnemu »njet« iz Moskve je novi podpredsednik evropske komisije za energetiko Maroš Šefčovič danes izjavil, da se bodo pogajanja o izgradnji Južnega toka nadaljevala 9. decembra, saj da je za EU v tej »stalno spreminjajoči se energetski pokrajini« še vedno najpomembnejša varnost ponudbe. Toda Pierre Noel z Mednarodnega inštituta za strateške študije (IISS) je prepričan, da so se »možnosti izgradnje Južnega toka približale ničli«, kakor se je izrazil za agencijo Reuters. Putin za razglasitev osmrtnice Južnemu toku ni po naključju izbral Turčijo, ki je po Evropi drugi največji trg za ruski zemeljski plin, poraba pa tam v nasprotju s staro celino narašča. Prav v to državo, v katero ruski plin že priteka po plinovodu »modri tok«, namerava ruska družba Gazprom preusmeriti zemeljski plin, ki bi moral teči po »Južnem toku«. Ta plinski gigant je za razširitev pretoka na ruskem ozemlju in konstrukcijo pod Črnim morjem že vložil kakih 25 milijard dolarjev, zdaj pa bo cevi namesto proti Bolgariji preusmeril v Turčijo. V Gazpromu, kjer so Turčiji z novim letom že znižali ceno za plin za šest odstotkov, hočejo dodatnih 14 mkm plina prodati Turkom, ostalih 50 mkm, ki je bilo načrtovanih za dostavo po Južnem toku, pa bodo speljali do grške meje. Tam bodo po Putinovih besedah zgradili veliko skladišče, kjer bo EU imela možnost dostopa do ruskega plina, ki bo kljub vsemu obšel ukrajinsko ozemlje.
Razmišljanja o novem plinovodu med Rusijo in Turčijo niso nova, toda v tej državi, ki se trudi kupovati plin od različnih okoliških prodajalcev, bistvenega povečanja povpraševanja za ruski plin ne gre pričakovati, je prepričan analitik Sberbanka Valerij Nesterov. »Z izbiro turške variante se Rusija ni rešila tranzitnih tveganj: Ankara se je pokazala kot nelahek pogajalec, ki je večkrat spremenil stališča in kršil sporazume,« je Nesterov povedal za časnik Kommersant. Po njegovih besedah bi bilo najboljše, če bi se Gazprom povsem odpovedal temu projektu, podobnega mnenja pa je tudi Mihail Korčemkin iz družbe East European Gas Analysis. Padanje cene nafte v zadnjem času namreč ni zgolj rekordno znižalo vrednost rublja, zaradi tega se utegne v težavah znajti tudi Gazprom, ki zagotavlja skoraj tretjino evropskega plina in s tem ustvari 80 odstotkov svojih prihodkov. Cene njegovega plina, ki so sicer različne za vsakega evropskega kupca, so vezane na vrednost črnega zlata, ki se je od junija zmanjšala za 40 odstotkov. Zato Gazpromu po napovedih Korčemkina letos grozijo rdeče številke, »zaustavitev projekta pa lahko zmanjša njihov negativni pritok denarja v letih 2014-17,« je analitik povedal za časnik Moscow Times.
Tudi če ne bi bilo političnih preprek, je že sam padec cen energentov postavil pod vprašaj rentabilnost izgradnje Južnega toka, ki je temeljila na vsaj tretjino višjih cenah plina. Poleg tega pa se je tudi zmanjšala potrošnja na stari celini, v zadnjih štirih letih za kako desetino. To je bil tudi eden od razlogov, da se je iz projekta Južni tok že pred časom umaknila Italija, ki je bila na začetku določena za njegov »izliv«. Namesto nje je kot končna postaja plinovoda prek Bolgarije, Srbije in Madžarske vskočila Avstrija, zaradi česar polaganje cevi čez Slovenijo, ki je imela poleg Avstrije edina »evropsko« usklajene pogodbe z Gazpromom, ekonomsko ni bilo več smiselno. A tako kot že zgrajeni »severni tok«, s katerim se je Nemčija pri nabavi ruskega plina izognila negotovemu ukrajinskemu ozemlju, tudi »Južni tok« ni bil nikoli zgolj ekonomski projekt, saj ima Ukrajina dovolj, sicer zastarelih plinovodov za transport vsega ruskega plina na evropski trg. »Eu : Rusija - 1 : 0, in po Krimu in Donbasu izenačenje za Ukrajino, a tudi možnost razširjene vojne napovedi,« je ukinitev projekta za Delo po športno ocenil Janez Kopač, ki vodi panevropsko energetsko skupnost s sedežem na Dunaju. In dodal: »Zdaj bo še bolj pomembno, kdo bo lastnik ukrajinskih plinovodov.«
