Projekt Severni tok 2 se nadaljuje

V Bruslju se sicer zmrdujejo, a projekt širitve podmorskega plinovoda med Rusijo in Nemčijo gre nemoteno naprej.

Objavljeno
20. junij 2016 19.59
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj

Bruselj − Čeprav bo EU v prihodnjih dneh predvidoma še enkrat podaljšala gospodarske sankcije proti Moskvi, se uresničevanje velikega projekta Severni tok 2 nadaljuje z bolj ali manj enako hitrostjo.

Podvojitev 1200 kilometrov dolgega plinovoda pod Baltskim morjem, ki neposredno povezuje Rusijo z Nemčijo, je vredna okoli deset milijard evrov. V skladu z načrti bi plinovod začel delovati čez tri leta. V projektu skupaj z ruskim državnim orjakom Gazpromom sodeluje pet velikih evropskih podjetij. Ob E.ON in Basf/Wintershall iz Nemčije so v konzorciju še avstrijski OMV, francoski Engie in nizozemski Royal Durch Shell. Prvi Severni tok, ki ga je z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, zasnoval Gerhard Schröder, ko je bil še nemški kancler, deluje že pet let.

Precej zadržkov

Novi plinovod najbolj vznemirja skupino vzhodnih članic EU med Baltikom in Črnim morjem, ki ga razglašajo za projekt v skladu z geostrateškimi interesi Moskve. Severni tok 2 bi namreč omogočil Rusiji, da se ogne tranzitu plina za Evropo čez Ukrajino. Tako bi Kijev, ki je že tako odvisen od pomoči Zahoda, imel še večjo luknjo v državni blagajni, saj s pristojbinami za tranzit dobi okoli dve milijardi dolarjev na leto. Poleg tega bi se Gazpromov delež na evropskem trgu plina, ki znaša 31 odstotkov, še povečal.

V evropski komisiji spremljajo projekt s precejšnjimi zadržki. Povsem očitno je v nasprotju s cilji energetske unije − večjo raznovrstnostjo virov, različnimi potmi preskrbe, manjšo odvisnostjo od Rusije. Zato je njen podpredsednik za energetsko unijo, Slovak Maroš Šefčovič, veliko bolj naklonjen krepitvi preskrbe po južnemu koridorju, po katerem bi se plin v EU stekal po plinovodu iz kaspijskega bazena. To je projekt Tanap, plinovod čez Anatolijo. Že leta 2019 naj bi po njem plin iz Turkmenistana prispel do Bolgarije in Grčije.

V Bruslju se sicer še niso izrekli o skladnosti projekta Severni tok 2 z zakonodajo EU, ki med drugim zahteva strogo ločitev dobavitelja plina od omrežja. To je eden od razlogov, zaradi katerega je evropska komisija izrekla negativno mnenje o Gazpromovem plinovodu Južni tok, ki bi šel od Črnega morja v Bolgarijo po kopnem do Avstrije in Italije, tudi čez Slovenijo. Gazprom se mu je odpovedal in nato razglasil, da bo gradil plinovod do Turčije, Turški tok. A odnosi med Ankaro in Moskvo so se toliko poslabšali, da projekt ni videti izvedljiv niti na papirju.

Zagovorniki Severnega toka 2 trdijo, da je položaj pravno drugačen kot pri Južnem toku, saj bodo cevi položene po dnu morja v mednarodnih vodah, kjer ne velja energetska zakonodaja EU. Velja da zgolj za njegove podaljške v notranjost celine. Tudi v Berlinu nenehno ponavljajo, da je Severni tok 2 gospodarski projekt podjetij, v katerega se politika ne vpleta. V nemški vladi, v kateri imata dva tabora različno stališče o sankcijah proti Rusiji, so glede plinovoda enotni. Zagovarjata ga tako kanclerka Angela Merkel kot tudi socialdemokratski podkancler Sigmar Gabriel.

Za bruseljske ocene, da projekt sploh ni ekonomičen, ker niti obstoječi plinovodi niso izkoriščeni, se ne zmenijo. Že lani decembra se je na vrhu EU pošteno zapletlo, ker je italijanski premier Matteo Renzi bentil, da v času podaljševanja gospodarskih sankcij proti Rusiji Nemčija nadaljuje priprave velikega energetskega projekta. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je prejšnji teden na gospodarskem forumu v Sankt Peterburgu diplomatsko povedal, da ima plinovode, ki povezujejo, veliko raje kot plinovode, ki razdvajajo …

Napačno znamenje

Nasprotniki projekta so prepričani, da bi bil Severni tok 2 za Rusijo znamenje, da lahko ne glede na agresivno ravnanje v Ukrajini z evropskimi partnerji nadaljuje projekte z geopolitično dimenzijo. Navsezadnje, Gazprom je že tako podaljšana roka Kremlja. V Nemčiji bo delež Rusije med dobaviteljicami plina še višji, kot je danes, ko se giblje okoli 40 odstotkov. V zadnjih letih je bilo v EU sicer kar veliko sprememb pri povečevanju raznolikost dobav. V Litvi, denimo, so v pristaniškem mestu Klaipeda postavili terminal za utekočinjeni plin.

V Rusiji, ki je finančno odvisna od prodaje plina Evropi, podobno kot v Nemčiji Severni plin 2 razglašajo za gospodarski projekt. Prvi človek Gazproma Aleksej Miller je v Sankt Peterburgu pojasnjeval, da bo pripomogel k zniževanju izpustov CO2. Z njim naj bi se izpusti do leta 2025 spustili na enako raven, kot je na Nizozemskem. Tranzitno omrežje čez Ukrajino da ni samo zastarelo, marveč tudi komercialno manj zanimivo kot okoli 2000 kilometrov krajši Severni tok. Tudi evropsko povpraševanje po ruskem plinu bo po Millerjevem trajalo še dolgo časa.