Prst kitajskega kralja Midasa na latinskoameriškem čelu

Že od nekdaj se ve, da je lahko nafta v določenem trenutku darilo z neba, že v naslednjem trenutku pa prekletstvo. Vse je odvisno od njene cene. O tem se bosta te dni v Pekingu pogovarjala venezuelski predsednik Nicolas Maduro in njegov gostitelj, morda pa tudi rešitelj, Xi Jinping.

Tik pred tem, ko je marca 2013 Venezuelo zapustil njen karizmatični in uporniški voditelj Hugo Chavez, je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) napovedala, da se bo do leta 2020 cena za sod nafte povečala na najmanj 190 dolarjev. Drugi analitiki so bili nekoliko zmernejši, a so kljub temu tudi oni napovedovali, da črno zlato do konca sedanjega desetletja ne more biti cenejše od 120 dolarjev za sod. Takrat je bila cena za sod okoli 100 dolarjev, za Chavezovega naslednika na oblasti pa je bilo že to precej pod ravnjo 117 dolarjev, kolikor je Caracas potreboval za to, da pokrpa proračunske vrzeli.

Ko je nato postalo črno zlato le malce več vredno od črnega blata, cena za sod venezuelske nafte pa je zdrsnila na slabih 47 dolarjev, je Maduro nemudoma pripravil kovčke in se odpravil na Vzhod. Najprej se je ustavil v Moskvi, kjer pa ni mogel nič drugega, kot da je v chavezovskem stilu obtožil ZDA za »naftno vojno« proti Rusiji in njegovi deželi.

Nato pa je v sredo pripotoval v Peking, da bi videl, ali bodo kitajski tovariši »bolivarovsko revolucijo« rešili s katero od finančnih transfuzij, ki bi bila v skladu z visoko letečimi izjavami o strateškem partnerstvu in ideološki podobnosti.

Kitajska se od nekdaj dobro počuti v vlogi rešiteljice, saj je to najboljši znak, da je postala velika sila z Midasovim prstom, ki vse, česar se dotakne, spremeni v zlato. Vendar pa daje Kitajska denar težko iz rok in tudi vse bolj pazi, komu in pod kakšnimi pogoji daje posojila. Ker je leta 2007 Venezueli že dala 50 milijard dolarjev v zameno za jamstvo bodočih pošiljk nafte in ker je predsednik Xi Jinping pred komaj pol leta med svojim obiskom v Caracasu obnovil razvojni sklad v znesku štiri milijarde dolarjev, ki ga bo Venezuela odplačala s povečanjem dnevne količine sodov, namenjenih kitajskim uporabnikom, s pol milijona na 600 tisoč, se je prostor za še en reševalni pas zdaj precej zožil. Maduro bi lahko od Kitajske dobil dodatnih nekaj milijard posojil, pišejo venezuelski mediji, a pod »zelo težkimi pogoji«, ki jih zdaj postavlja Peking. Obdobje kitajskega globalnega financiranja brez političnih pogojevanj pa se utegne končati prav v trenutku, ko cena nafte drsi navzdol.

Azijska sila namreč zelo previdno spremlja pocenitev tega strateškega blaga. Vse skupaj se namreč dogaja v trenutku, ko je tudi njena gospodarska rast prešla v nižjo hitrost in ko se za prihodnje leto pričakuje, da bo s sedanjih 7 odstotkov zdrsnila na morda 6,3 odstotka. In čeprav lahko nizke cene nafte pripomorejo k zvišanju stopnje rasti, saj po splošnih ocenah vsakih deset odstotkov znižanja stroškov energije prispeva 0,15 odstotka k bruto domačemu proizvodu, pa hkrati te cene ogrožajo domačo proizvodnjo. Kitajska dnevno uvozi 6 milijonov sodov in proizvede 4,2 milijona sodov, tako da bodo morale državne korporacije, ki so bile letos na vrsti za velike reforme, zdaj verjetno počakati na to, da se trg umiri, preden se bo začelo dolgo napovedovanje prestrukturiranje.

Čeprav je v minulih šestih mesecih zniževanje cene nafte izkoristila za kopičenje strateških rezerv, pa Kitajski takšni pojavi ne ugajajo že zato, ker vidi v tem politične manipulacije, o katerih ne more nikoli z gotovostjo vedeti, v kolikšni meri se je ne bodo dotaknile.

Leto 2015 bo zagotovo leto, v katerem se bodo dodatno določili kitajsko-ameriški odnosi, vendar pa se bo to še najmanj kazalo v dvostranskih stikih. Velika igra med staro in novo nastajajočo veliko silo bo potekala v »zadnjih dvoriščih« ene in druge, in kolikor si bo Amerika prizadevala znova zasesti svoje položaje v morjih, ki oblivajo kitajske obale, v tolikšni meri bo Kitajska še bolj aktivno kot do zdaj polagala svojo nogo na ameriško interesno območje.

Tako so se včeraj v Pekingu zbrali ministri okoli tridesetih držav Latinske Amerike in Karibov na novem forumu, katerega ustanovitev je lani zasnovala Xi Jinpingova diplomacija. Ni treba posebej pojasnjevati strateških ciljev azijske sile na tej celini. Bolj zanimivo je to, da so na forum povabili vse, torej tudi ministre tistih držav, ki priznavajo Tajvan. Vsi lahko enakopravno uporabijo kreditno linijo v znesku 10 milijard dolarjev, ki je namenjena tej regiji, poleg tega pa lahko vsi računajo na svoj del v skladu 20 milijard dolarjev, ki je namenjen izgradnji infrastrukture. To pa je velik premik v kitajskem zunanjepolitičnem delovanju. Cilj tega je, da se bo leta 2020 trgovanje s celotno regijo s sedanjih 260 milijard povečalo na 500 milijard dolarjev, kitajske naložbe pa na skupno vsoto 250 milijard dolarjev.

Če upoštevamo, da je to zgolj eden od podobnih skladov, ki ji je Kitajska ustanovila na afriških in evropskih tleh (spomnimo se srečanja predstavnikov 16 držav Osrednje in Vzhodne Evrope s kitajskim predsednikom vlade), je več kot jasno, da namerava vodstvo v Pekingu s klasičnega modela dvostranskih odnosov stopiti v novo, bolj dinamično in bolj moderno fazo območnega večstranskega sodelovanja, in to tako, da bo na vsaki celini izbrala države, ki se zanimajo za kitajske finančne zmogljivosti, nato pa jih usmerila v medsebojno povezovanje v nekakšen območni vozel, v katerem bodo osnovne vezi kitajska posojila, naložbe, tehnologija in predvsem strategija.

Poceni nafta bo tudi med tem forumom ena od pomembnih tem. Nizka cena za sod nafte nekatere od držav Latinske Amerike in Karibov dobesedno peha v kitajsko naročje. Res pa je, da kitajske analitike ob tem mučijo sumničenja, ali Amerika vse to počne samo zato, ker hoče spraviti na kolena Rusijo, ali pa je nafta zgolj prvo dejanje globalne drame, katere razpleta za zdaj še ni jasno videti. A za zdaj bo azijska sila izkoristila ta trenutek. In celo če je spremenila zunanjepolitično strategijo, ostaja njena taktika enaka: korak za korakom naprej.