Tiskane izdaje
Ko je bil pred 15 leti kot predsednik Ruske federacije prvič tu, sta si s takratnim ameriškim predsednikom Georgeem Bushem mlajšim pogledala globoko v oči in sklenila trdno prijateljstvo. Deset let kasneje je bil kot predsednik ruske vlade med obiskom svojega tedanjega slovenskega kolega Boruta Pahorja navzoč ob podpisu sporazuma o vključitvi Slovenije v obetajoči plinovodni projekt Južni tok. Od »dosežkov« med Putinovimi dosedanjimi pogovori v Sloveniji ni ostalo kaj dosti.
Infografika: Delo
V nasprotju s prejšnjima prihodoma ruskega voditelja v Slovenijo, na katerih so tekli tako za usodo Slovenije kot celega sveta pomembni pogovori, bo obisk Vladimirja Putina ta konec tedna bolj simbolične narave. Osmega marca letos je minilo sto let od takrat, ko je pod Vršičem v plazu umrlo 182 ruskih vojnih ujetnikov, ki so gradili tamkajšnjo cesto, na tradicionalni slovesnosti ob Ruski kapelici, ki so jo v spomin žrtvam postavili domačini, pa je že pred tremi leti slovenski zunanji minister Karl Erjavec izrazil željo, da bi se ob okrogli obletnici dogodka udeležil tudi prvi človek Rusije. Ta se je pred kratkim res odzval na uradno povabilo, ki mu ga je marca poslal spet njegov (čeprav na drugem položaju) slovenski kolega Pahor.
Čeprav bo njegov obisk zgolj pietetno obarvan, gostitelji pričakujejo, da bo povečal rusko, zlasti gospodarsko zanimanje za našo državo, kakor je pred dnevi v pogovoru za Primorske novice povedal slovenski veleposlanik v Moskvi Primož Šeligo. Nekoč zgledni gospodarski odnosi med državama, med katerima se je od finančne krize leta 2008 menjava stalno povečevala in je pred tremi leti dosegla vrhunec v znesku skoraj 1,5 milijarde evrov, so postali žrtev nove hladne vojne, ki je izbruhnila po ukrajinski krizi in ruski priključitvi polotoka Krim. Na protiruske sankcije EU je Moskva odgovorila s protiukrepi, kar je skupaj z nizkimi svetovnimi cenami nafte in padcem rublja povzročilo, da je bila lani gospodarska menjava med Rusijo in Slovenijo kar 40 odstotkov manjša kot rekordnega leta 2013.
Prvi obisk: ljubezen
Infografika: Delo
Novorojena ameriško-ruska ljubezen ni trajala dolgo, čeprav so se v Moskvi vsaj v začetku trudili, da bi jo ohranili pri življenju. Ne da bi kaj dobil v zameno, je Putin v znak dobre volje dal zapreti rusko vojaško oporišče na Kubi. Po 11. septembru, ko so ZDA pretresli napadi potniških letal, je Moskva ponudila pomoč in sodelovanje pri lovu na storilce, a se je Washington odločil za povsem samostojni maščevalni pohod, na katerega na začetku ni povabil niti svojih čezatlantskih vojaških partnerjev. Potem se je Bush dobro leto po tem, ko je na Brdu s Putinom sklenil prijateljstvo, enostransko odpovedal sporazumu o preprečevanju razvoja protibalističnih raketnih orožij, ki so ga ZDA leta 1972 podpisale s takratno Sovjetsko zvezo. Putin je dejanje »ameriškega prijatelja« razglasil za »napačen korak«, a za protiukrepe se ni odločil, čeprav so takrat vplivni poslanci v dumi predlagali, naj v povračilo Rusija takoj izstopi iz sporazuma o omejevanju jedrske oborožitve Start I, ki sta ga leta 1991 v Moskvi podpisala zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov in oče Putinovega ameriškega prijatelja George Bush starejši.
Vojna proti Iraku, ki so jo Američani leta 2003 začeli na podlagi izmišljenih obtožb o grožnjah neobstoječega iraškega »orožja za množično uničevanje«, je še zaostrila odnose med Washingtonom in Moskvo, ki je ameriški invaziji ostro nasprotovala. Tudi vstopi nekdanjih članic Varšavskega sporazuma v Nato so povzročali slabo voljo v Rusiji, kjer so opozarjali na nekdanja zagotovila Zahoda Gorbačovu, da se severnoatlantsko zavezništvo po zlomu železne zavese ne bo širilo na vzhod. Dokončno slovo ljubezni, ki sta si jo Putin in Bush izpovedala na Brdu pri Kranju, je prinesla kratkotrajna vojna med Rusijo in Gruzijo zaradi gruzijske separatistične republike Južna Osetija, ki se je razvnela v zadnjem letu Busheve vladavine.
Nova administracija Baracka Obame se je odločila, da bo odnose med nekdanjima velesilama »ponovno zagnala«, toda poskus otoplitve ni uspel. Zahodno posredovanje v Libiji, različni pogledi na vojno v Siriji, zlasti pa ukrajinska državljanska vojna in krimske peripetije so pripeljali do tega, da je Rusija v zahodnih očeh spet postala nasprotnica, kakor so ugotovili na nedavnem vrhu Nata v Varšavi, Obama pa celo meni, da Rusija za njegovo državo predstavlja enako grožnjo kot teroristična organizacija Islamska država.
Drugi obisk: plinski objem
Pičli so bili doslej tudi sadovi drugega Putinovega obiska v Sloveniji, ki je marca 2011 potekal v luči sporazuma o ustanovitvi skupnega podjetja Južni tok Slovenija, ki sta ga takrat na Brdu pri Kranju podpisala prvi mož ruskega energetskega giganta Gazprom Aleksej Miller in predsednik uprave Geoplina plinovodi Marjan Eberlinc. Takrat so optimistično napovedovali, da naj bi ambiciozni plinovodni projekt, ki naj bi ruski plin pripeljal na evropske trge mimo »nezanesljive« Ukrajine, dokončan do leta 2015, po njem pa naj bi steklo 63 milijard kubikov zemeljskega plina. Projektu so v Bruslju nasprotovali še pred izbruhom ukrajinske krize, po njej pa so se mu odrekli sami Rusi. »Če ga Evropa noče realizirati, to pač pomeni, da ga ne bomo realizirali,« je konec predlanskega leta Putin povedal med obiskom v Turčiji.
Takrat so še velikopotezno načrtovali, da bi ozemlje te države prevzelo vlogo Južnega toka, toda po tem, ko je konec lanskega leta turško letalo nad sirskim ozemljem sestrelilo ruski bombnik, je usoda Turškega toka obvisela v zraku. Pred kratkim je Putin presenetil z izjavo, da vrnitev k projektu Južni tok ni izključena. Ko je novinarka ruskega časnika Kommersant ministra Erjavca med njegovim nedavnim obiskom v Moskvi vprašala, kaj meni o teh besedah ruskega predsednika, ji je odvrnil: »Mi še vedno podpiramo projekt … Težko razumemo, zakaj sta lahko Severni tok 1 in 2 skladna z vsemi evropskimi predpisi, Južni tok pa ima toliko problemov in birokratskih težav.«
