Saudi Aramco: nacionalni interes, merjen v bilijonih

Prodaja energetskega giganta ne bi bila le gospodarski, pač pa tudi politični in družbeni eksperiment.

tor, 02.02.2016, 08:00

Cene črnega zlata na svetovnih trgih so po mnenju predsednika saudskega državnega energetskega podjetja Saudi Aramco nevzdržne in bi se v prihodnjem letu morale stabilizirati. »Padec je bil prevelik, naraščanje cen je v tem pogledu neizogibno,« je Kalid Al Falih poudaril ob robu Svetovnega gospodarskega foruma v švicarskem Davosu.

Poslovnež je bil eden od najpomembnejših udeležencev letošnjega foruma: med ključnimi razlogi za to niso bile samo razmere na naftnih trgih, temveč napoved članov dinastije Saud, da razmišljajo o privatizaciji delov državnega energetskega sektorja, med njimi tudi Aramca, energetskega velikana, katerega cena bi lahko na borzi dosegla rekordno vrednost. Ali se bodo za ta korak res odločili, bo menda znano v nekaj mesecih.

Privatizacija bi bila vsekakor indikativna, predvsem v kontekstu padanja cen črnega zlata, ki je Saudsko Arabijo, tako kot večino velikih proizvajalk nafte, potisnil v rdeče številke; nafta je v letu dni zgubila 70 odstotkov svoje vrednosti, nekateri verjamejo, da gre lahko še nižje. Pomenila bi tudi precejšen miselni preskok, Saudska Arabija navsezadnje velja za eno najbolj zaprtih družb na svetu. Največje podjetje v državi je v nekaterih pogledih njena preslikava: centraliziran, po mnenju poznavalcev učinkovito voden sistem, zavit v tančico skrivnosti, ki bolj kot na klasično korporacijo spominja na samostojno vejo oblasti. Prepletenost poslovnih interesov z nacionalnim zagotovo predstavlja največjo oviro morebitni prodaji. Predvsem pa poraja vprašanja o njeni smiselnosti.

Najvrednejše podjetje

Vse dokler je nafta vztrajala pri stotih dolarjih za sod, obstoječi poslovni model ni bil videti problematičen. Toda kot ugotavlja nova generacija saudskih princev, je nastopil čas za spremembe.

Nafta bo najverjetneje vsaj še nekaj desetletij ostala ključni faktor pri razumevanju geopolitičnih razmerij v arabskem svetu. Za Saudsko Arabijo, največje gospodarstvo v regiji, ni le pomemben energetski resurs, ampak daleč največji izvozni produkt in ključni vir proračunskih sredstev. V središču saudskega naftnega sektorja stoji Aramco, po ocenah analitikov eno najvrednejših podjetij na svetu, ki upravlja več kot 15 odstotkov dokazanih svetovnih zalog nafte. Načrt nekaterih članov saudske kraljeve družine, da delnice podjetja oziroma njegovih hčerinskih družb uvrstijo na borzo, je dvignil precej prahu. Predvsem je sprožil ugibanja o razlogih za njegovo prodajo in njenih morebitnih posledicah, tako za podjetje in državo kot za prihodnost najpomembnejšega svetovnega energenta.

Prihodnost Saudske Arabije ne bo več odvisna zgolj od nafte

Tudi če Falihova ocena drži in je korekcija resnično šla predaleč − ceno črnega zlata bi moralo po njegovih besedah dvigniti predvsem večje povpraševanje −, prihodnost Saudske Arabije ne bo tako močno povezana z nafto, kot je bila njena preteklost, vsaj če gre verjeti besedam Mohameda Bin Salmana, sina kralja Abdelaziza Salmana in ključnega zagovornika sprememb v dosedanjem načinu vodenja državnega gospodarstva. Komaj 30-letni poslovnež v privatizaciji Aramca vidi priložnost za večjo transparentnost poslovanja in s tem tudi manjšo možnost korupcije. »Na osebni ravni sem zelo navdušen nad tem korakom,« je princ Salman na začetku januarja povedal v intervjuju za britanski Economist, prepričan, da bi bila prodaja tako v interesu Aramca kot saudske ekonomije.

Saudska Arabija je v zadnjem letu močno občutila posledice padca cen energentov, njen proračunski primanjkljaj je lani znašal 15 odstotkov bruto domačega proizvoda. Princ Salman je odločen diverzificirati gospodarstvo, predvsem z naložbami v rudarstvo, kmetijstvo in bančništvo, tako da bi bilo to bolj odporno na morebitne šoke. Hkrati želi razbremeniti portfelj podjetij, ki jih upravlja država, deleže v njih pa ponuditi zasebnim investitorjem. Privatizacija se napoveduje na področju zdravstva in šolstva, v vojaškem sektorju, telekomunikacijah in letalstvu. Princ Salman priznava, da njegova država doživlja »thatcherjansko revolucijo«.

Cena transparentnosti

Toda zgodba z Aramcom je vendarle posebna. Skozi oči opazovalcev predstavlja ne le gospodarski, pač pa tudi politični in družbeni eksperiment.

Falih je med obiskom Švice izkoristil priložnost in spregovoril o nekaterih podrobnostih za zdaj še nepotrjene prodaje. Potrdil je, da privatizacija Aramca ne bi vključevala saudskih naftnih rezerv, ki bodo še naprej ostale v državnih rokah. Kar bo na prodaj, bo »zmožnost Aramca, da izkorišča te rezerve,« je pojasnil. Ne glede na to bi lahko saudska družba, tudi v primeru delne privatizacije, postala prva korporacija na svetu, katere vrednost bi med javno prodajo presegla bilijon ameriških dolarjev. Razlogi za to so jasni: skozi Aramcove cevi steče vsa nafta, ki jo Saudska Arabija načrpa, konec lanskega leta v povprečju nekaj več kot deset milijonov sodov na dan.

Analitiki priznavajo, da je točno vrednost podjetja težko podati, med drugim zato, ker Aramco ne objavlja finančnih informacij, povezanih s poslovanjem. Glede na količino nafte, ki jo načrpa vsak dan, bi lahko bilo po mnenju nekaterih vredno tudi deset bilijonov dolarjev oziroma dvajsetkrat več, kot znaša borzna vrednost tekšaškega energetskega velikana Exxon Mobil.

Toda Aramco, opozarjajo analitiki, je mnogo več kot energetsko podjetje. Predstavlja integralen del saudske ekonomije in je eden od ključnih vzvodov moči kraljeve družine. Njegova privatizacija bi za družino pomenila eksistencialno dilemo, so zapisali v reviji Fortune, tudi zato, ker bi vstop (tujih) investitorjev v družbo najverjetneje zmanjšal zmožnost saudskih princev, da z unilateralnim vplivanjem na ceno nafte na svetovnih trgih zaščitijo nacionalni interes. Želja princa Salmana, da podjetje naredi bolj transparentno, bi imela najbolj negativen učinek ravno na kraljevo družino, ki jo zastopa.

Za zdaj še ni jasno, kako bi bila morebitna privatizacija Aramca videti in kaj vse bi bilo naprodaj. Iz družbe so potrdili, da preučujejo različne možnosti, tako prodajo nekaterih hčerinskih podjetij kot prodajo delnic matične družbe. Strokovnjaki se strinjajo, da je bistveno bolj verjetna prva. Takšno naj bi bilo tudi stališče vodstva Aramca, ki po pisanju Financial Timesa meni, da bi bila prodaja delnic matične družbe slaba ideja. Nasprotovanje izvira predvsem iz strahu, da bi Aramco s tem izgubil večino možnosti za investiranje v državne in socialne projekte, ki nimajo neposredne povezave z naftno industrijo – na primer v gradnjo javne infrastrukture, šol, bolnišnic –, imajo pa veliko opraviti z ohranjanjem družbene stabilnosti.

Ohranjanje statusa quo

V Aramcu v celoti zavračajo ugibanja o tem, da bi bil edini namen prodaje pridobivanje svežega kapitala. Po besedah predsednika družbe v ozadju stoji predvsem želja po odpiranju kraljestva tujim investitorjem. »Če se odločimo za to, delež, ki bo naprodaj, ne bo dovolj velik, da bi bistveno vplival na proračunske prihodke,« je poudaril Kalid al Falih. Prodaja bi bila po njegovem predvsem znak »spreminjajočih se časov« in dokaz »zaupanja, ki jo kraljevina ima do svojih podjetij«.

Res je, saudske proračunske rezerve (635 milijard dolarjev) so dovolj velike, da Saudska Arabija relativno zlahka prebrodi zmanjševanje proračunskih prilivov zaradi nizkih cen nafte. Toda analitiki pri Bank od America Merrill Lynch opozarjajo, da se tudi te hitro zmanjšujejo in bi lahko v roku petih let, v primeru da cene nafte ostanejo nizke, povsem presahnile.

Velik del denarja iz rezerv je v zadnjih mesecih šel za zaščito tečaja saudskega riala, ki je že od leta 1986 vezan na ameriški dolar. Naraščanje vrednosti dolarja v zadnjem letu je na svetovnih trgih zmanjšalo privlačnost saudske valute, posledice tega pa so vidne predvsem na izvozu in zato v naraščanju proračunske luknje. Saudijci bi lahko svojo težavo rešili tako, da bi rial osvobodili in pustili trgu, da določi njegovo dejansko vrednost. Toda pri tem ne bi tvegali le višjih cen uvoza, temveč umik investitorjev, za katere vezava domače valute na dolar predstavlja ključno zagotovilo stabilnosti.

Vse kaže, da v ozadju morebitne privatizacije ključnih delov energetskega sektorja ne stoji le želja po odpiranju saudskega gospodarstva tujim vlagateljem, temveč predvsem poskus ohranjanja statusa quo.

Prijavi sovražni govor