Tiskane izdaje
Silvija Seres zaseda položaje v nadzornih svetih največjih in najuspešnejših norveških podjetij in bank, med drugim The Norwegian Lottery, The North Alliance, Syncron International, Enoro ... Bila je tudi direktorica norveškega Microsofta ter članica različnih uprav, tudi v Statkraft, Opera Software ProfDoc, DataRespons, Integrasco, The Performance Group, Dagbladet in GeoKnowledge. Zdaj najraje sodeluje s start-upi, v katere s svojim podjetjem TechnoRocks vlaga tudi finančna sredstva.
Doktorirala je iz računalniških znanosti na Univerzi Oxford. »Zanima me zelo veliko stvari, od nekdaj sem bila zelo radovedna. Rada se učim in imam vpliv nad stvarmi, ki jih imam za pomembne. Najbolj me fascinira digitalizacija. Tega, kako bo v prihodnosti preoblikovala naša življenja, še ne razumemo dobro, prav tako ne vidimo, kako bi podjetja lahko izkoristila njene prednosti, kot družba pa se premalo pripravljamo na to, kar nam bo prinesla.«
Kaj vas v digitalizaciji najbolj fascinira?
Četrta industrijska revolucija, v katero smo zakorakali, je eksponentna v hitrosti in kombinatorna v vsebini. Združuje in povezuje veliko različnih področij, internet stvari s senzorji se, recimo, povezuje z nanotehnologijo, kar omogoča, da so tehnološko medicinski pripomočki vse manjši. Vključevanje velikih količin podatkov v sodelovanju s storitvijo oblaka omogoča napovedovalno analitiko, ki z različnimi tehnologijami omogoča odkrivanje novega znanja. Umetna inteligenca pa vse to lahko prevede v virtualno realnost in omogoča izvajanje ukazov. To vse nam bo pomagalo do boljšega zdravja, boljše izobrazbe in olajšalo naše službe.
Vse te tehnološke spremembe pa vplivajo tudi na družbene odnose. Kako jih bodo spremenile?
V prihodnjih dvajsetih letih bo okoli 25 odstotkov sedanjih zaposlenih izgubilo službe, do leta 2050 večina sedanjih služb ne bo več obstajala, nadomestile jih bodo druge. Vprašanje, ki se postavlja, je, kako izobraziti ljudi, da bodo kompetentni za te nove zaposlitve? Digitalizacija prinaša tudi polarizacijo organizacije dela in dohodkov, kjer vse pripade zmagovalcu. Ta podjetja zaradi eksponente rasti v kratkem času prevzamejo večji del trga, s tem pridobijo zelo velik vpliv ter akumulirajo večji del bogastva in znanja. Vsem drugim igralcem na trgu ostane veliko manj, to pa pred velik izziv postavlja koncept enakosti. Digitalizacija pretresa tudi pojem zasebnosti in kaj pravzaprav pomeni biti človek. Vse te dileme zahtevajo temeljit razmislek. Marsičesa, kar nam prinaša četrta industrijska revolucija, pa se sploh še ne zavedamo.
Čeprav o digitalizaciji nenehno govorimo, pa glede na ankete podjetja nekako še ne znajo učinkovito izkoristiti njenih prednosti.
Organizacije imajo na voljo zelo veliko priložnosti za ustvarjanje novih produktov in storitev. Zdaj je zelo preprosto odpreti podjetje in začeti ustvarjati nekaj novega, globalni trg pa omogoča zelo hitro rast. Hkrati pa še nikoli do zdaj nismo bili priča tako počasnemu posvajanju in uvajanju inovacij. Sedanja podjetja so tradicionalno velika in niso navajena hitrih sprememb. V tem smislu digitalizacija pretresa tudi temelje organizacije dela.
Kot ste dejali, v teh novih časih zmagovalec pobere vse. Kako naj se preostala podjetja odzovejo na dominacijo peščice novih podjetji?
Mislim, da morajo preprosto poiskati novo področje delovanja in se preoblikovati. Ne moremo pa zakonsko prepovedati vstopa novih mednarodnih podjetij na naš trg. Politika mora poskrbeti za dovolj priložnosti in spodbud, da bodo lokalna podjetja lahko ostala konkurenčna, hkrati pa mora tudi določiti področja, na katerih lahko postane država globalno najboljša.
Vodilni v podjetjih se navadno zavedajo, da se morajo prilagoditi tej novi realnosti, ki prihaja, a večino časa še vedno namenijo aktualnim zadevam in se ne usmerjajo k rešitvam za težave, ki bodo nastale v prihodnosti.
Kot svetovalka vidim, kako direktorji nenehno govorijo, da tehnologija ni njihova stvar. Pravijo: »Dober sem na področju financ, v pravnih zadevah, vodenju, tehnologijo pa raje prepustim IT-kadrom.« Tega si ne moremo več privoščiti. Razumeti moramo, da je poznavanje tehnologije osnovno znanje, ki ga mora imeti vsak vodja. Vedeti moramo, o čem zares govorimo, ko govorimo o oblaku, umetni inteligenci, spletni varnosti, virtualni realnosti, ker vse to vpliva na naš posel ali pa bo prej ali slej vplivalo. Voditelji morajo začeti tudi bolj strateško razmišljati o spremenjenem sistemu vrednot. Nekateri še vedno mislijo, da ko govorimo o digitalizaciji, govorimo o strežnikih in varnosti sistemov. Tehnologija namreč ne spreminja posla infrastrukturno, to ga je že v preteklosti, temveč ga zdaj spreminja v smislu predrugačenja osnovnega namena posla. Za upravljanje digitalne infrastrukture lahko najamemo zunanje sodelavce, če želimo, saj nam poznavanje te ne daje odgovora na to, kako se spreminjajo navade kupcev in njihove dojemanje znamk. Najslabše je, ko se ljudje pritožujejo, da nimajo resursov za izvedbo digitalizacije, da jim manjka poslovne kulture, da jih omejuje zakonodaja. Vsi izgovori nas bodo privedli do stanja, v katerem sta Nokia in Kodak.
Nokia je imela več desetletja najboljši mobilni telefon, a je zaradi tega tako močno zaspala, da se je v dveh letih njen tržni delež znižal na dva odstotka. Ker so bili tako dobri v prejšnjem preoblikovanju, niso hoteli videti, da prihajajo pametni telefoni.
Razumljivo, od nekdaj je veljalo, da je rast nekaj, kar se zgodi postopno, to pa je pomenilo, da uveljavljena podjetja lahko budno spremljajo novo konkurenco in se nanjo še pravočasno odzivajo.
V ekonomskih znanostih, ki se jih še vedno učimo na fakultetah, se vse vrti okoli linearnega in postopnega izboljšanja, ekonomija v času digitalne revolucije pa sledi Moroovem zakonu, ki pravi, da se zmogljivost integriranih vezij podvoji vsakih osemnajst mesecev. To v praksi pomeni eksponentno rast, vsa tradicionalna ekonomska teorija pa nas uči o postopnem napredku in postopni rasti, zmanjševanju stroškov, izboljšanju zmogljivosti, potem pa se nenadoma pojavi komet, ki izzove celotno panogo.
Nenadoma imamo v treh letih tehnologijo in rešitve, ki so več kot desetkrat boljše od tistih prej. Razmisliti moramo, kako te »disruptivne (moteče) inovacije« spreminjajo položaj vrednostne verige posla.
Vprašanje, ki vam ga gotovo pogosto postavijo, je, kako to narediti.
Izobraževanje in inspiracija sta najpomembnejša elementa, ki pripomoreta, da še lahko ostanemo v tekmi. Vlagati moramo v izobrazbo zaposlenih, ne vsakih pet let, ampak kontinuirano, vsak mesec. To morajo razumeti ljudje na vodilnih položajih.
Za vas je bilo življenje v Jugoslaviji, kot ste zapisali, dobra izkušnja. Ste kdaj primerjali enakopravnost v socialističnem sistemu in kapitalizmu?
Skandinavija ima po mojem mnenju bolje delujoč socialni sistem, kot smo ga kdajkoli imeli v Jugoslaviji. Prav tako si ljudje tu veliko bolj medsebojno zaupajo in so na splošno zelo pozitivni ter verjamejo v dobro v človeku veliko bolj kot ljudje v državah nekdanje Jugoslavije danes.
Norveška je tudi dober primer enakosti spolov. Kako se po vašem obnesejo ženske kvote v upravah?
Nisem feministka, a prepričana sem, da obstaja enako število inteligentnih žensk kot moških. Če več žensk zaradi skrbi za družino, ne more delovati na najvišjih funkcijah, to pomeni, da zapravljamo družbeni talent. Sicer pa se na Norveškem o enakopravnosti spola sploh ne pogovarjamo več, zanima nas le, ali so ljudje na položajih res najprimernejši. Osebno bi si v upravah želela več mladih ljudi, ljudi iz drugih okolji in digitalnih strokovnjakov. Sicer pa imamo še vedno problem, ker je na res najvišjih menedžerskih položajih še vedno manj žensk kot moških, a to je posledica tega, da norveške ženske hkrati delajo in rojevajo veliko več kot ženske v drugih delih razvitega sveta. Za to ne moreš uvesti kvot, ampak vzpostaviti način, ki bo tudi top menedžerkam omogočal, da v obdobju materinstva lažje prilagodijo svoje službene obveznosti družinskemu življenju.
Kako bi Evropa po vašem mnenju morala rešiti begunsko vprašanje?
Vsi, ki v svoji domovini niso varni, bi morali nekje dobiti zatočišče. A je velika razlika med begunci in ekonomski migranti. Vsem, ki potrebujejo pomoč, na tem svetu ni mogoče pomagati. Treba je imeti zelo jasne standarde, komu moramo pomagati, sicer vse skupaj lahko postane zelo oportunistično in neobvladljivo. V takih razmerah prosperirajo najagresivnejši, in ne tisti, ki pomoč najbolj potrebujejo.
Akademsko ste se zapisali algebri, ki prvotno pomeni združevanje razbitih delov. Kako je vplivala na vaše življenje?
Bolj kot kompleksne stvari, s katerimi sem se ukvarjala, mi v življenju pogosto na vseh področjih pridejo prav matematične osnove. Matematika pomaga, da razmišljaš strukturirano in jasno o najkompleksnejših stvareh današnjega sveta. Hvaležna sem svojim učiteljem, da so mi pokazali njene lepote. Že otroci bi morali bolje razumeti matematiko in kako jo uporabljati. Gre namreč za osnovni jezik tehnologije, ki določa, kaj lahko računalniki naredijo, zakaj so določene naloge prezahtevne tudi za najhitrejše procesorje, kako se bodo roboti izboljševali, kaj je umetna inteligenca ...
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
