Tiskane izdaje
Po tem, ko vodenje ameriške centralne banke Federal Reserve čez nekaj dni prevzema Trumpov kandidat Jerome Powell, se spremembe obetajo tudi na vrhu Evropske centralne banke; iztekata se mandata podpredsednika Vitorja Constancia in predsednika Maria Draghija.
Najprej v ZDA. Kot centralni bankir velja Powell za »goloba«, zagovornika bolj ohlapne denarne politike, ki jo je vodila tudi dozdajšnja predsednica Federal Reserve Janet Yellen, zato ni pričakovati večjih sprememb v vodenju ameriške denarne politike, tega ne pričakujejo tudi finančni trgi. Kontinuiteto nakazuje tudi, da je bil Powell že doslej član sveta guvernerjev ameriške centralne banke.
Medtem ko ključne obrestne mere ECB ostajajo na dnu, pa Federal Reserve (Fed) po lanskih zvišanjih tudi za letos predvideva tri postopne dvige ključnih obrestnih mer (federal funds rate), Powell je ob zdajšnjih ugodnih gospodarskih gibanjih v ZDA napovedal tudi možnost hitrejšega zmanjševanje Fedove bilančne vsote. Čas gospodarske rasti je pravi, da se obseg denarja v obtoku znova vrne na predkrizne ravni, s tem bi se ustvaril manevrski prostor za novo kvantitativno sproščanje v prihodnji krizi.
Powell (65), republikanec in nekdanji investicijski bankir, bi sicer za razliko od demokratke Yellenove lahko imel več razumevanja za deregulacijo bank. »So signali, da bi lahko bil pri regulaciji nekoliko bolj popustljiv in ravno to so mu očitali pri glasovanju v ameriškem senatu, kjer pa je dobil zelo visoko podporo. Očitno je bil izbran nekdo, ki je manj konflikten in je sprejemljiv tako politično, kot tudi za finančne trge,« pravi Mojmir Mrak z ekonomske fakultete v Ljubljani.
Powella je pri imenovanju podprlo kar 85 od 100 senatorjev, zanj glasovalo tudi veliko opozicijskih demokratov. Močna politična podpora učvrščuje njegov štiriletni mandat, kar je lahko pozitiven signal tudi za svetovno ekonomijo, skrb pa ostaja, da ne bo preveč popuščal lobijem z Wall Streeta.
Kadrovski spopad za vrh ECB
Spremembe se obetajo tudi na čelu ECB, kjer oktobra 2019 poteče mandat predsedniku Mariu Draghiju. Še prej se maja letos izteče mandat podpredsednika ECB, Portugalca Vitorja Constancia, in novi predsednik evroskupine Mario Centeno je ta teden pozval vlade evrskih držav, da do 7. februarja predstavijo svoje kandidate, o njih naj bi glasovali 19. februarja.
Draghi neformalno velja za rešitelja evra, saj je v dolžniški krizi julija 2012, ko je bil realen razpad evrskega območja, pomiril finančne trge z izjavo, da »je ECB pripravljena storiti, karkoli bo treba, da ohrani evro. In verjemite mi, da bo to dovolj.« Poskrbel je še za dva ukrepa protikrizne denarne politike: znižanje ključne evrske obrestne mere na nič odstotkov in obsežne, več kot 2000-milijardne odkupe obveznic. ECB je ustvarila razmere za gospodarsko konjunkturo v Evropi, po drugi strani ima tako rahljanje denarne politike največ nasprotnikov Nemčiji, odkoder je eden najresnejših kandidatov za Draghijevega naslednika, predsednik nemške Bundesbank Jens Weidmann.
Prihaja čas, da se na čelo ECB – po Nizozemcu Duisenbergu, Francozu Trichetu in Italijanu Draghiju – prvič zavihti Nemec, morda s tršimi stališči glede obrestnih mer in tiskanja denarja? »Pretekle izkušnje kažejo, da so zgodnji glavni favoriti pogoreli, kot recimo [Nemec]Axel Weber, ki se ga je omenjalo kot možnega predsednika ECB. Je pa zelo pomembno sosledje dogodkov«, pravi Mrak in izpostavlja nepisano pravilo je, da v šestčlanskem izvršilnem odboru ECB sedijo po trije predstavniki evropskega »Severa« in »Juga«. Če bi se letos na mesto podpredsednika ECB zavihtel glavni favorit, »južnjak«, španski gospodarski minister Luis de Guindos, bi bilo bolj verjetno, da bi Draghija prihodnje leto nasledil »severnjak«, recimo Nemec Weidmann. A tu je kleč.
»Ocenjuje se, da je bilo delo ECB v zadnjih letih na splošno uspešno – največji kritik te politike pa je bil prav Weidmann. Naj se na čelo ECB imenuje nekdo, ki je bil nasprotnik te uspešne politike? To bi bilo zelo dvorezno,« meni Mrak, ki ne izključuje, da bo novi predsednik ECB postal – kak drug nemški kandidat.
