Tiskane izdaje
Po koncu lanskega srečanja voditeljev držav iz kluba G20 v turškem letovišču Antalya je kitajski predsednik opozoril na kitajski pregovor, ki pravi: »Na nebu je raj, na Zemlji pa Hangzhou.« Ko je Xi čestital turškemu kolegu Recepu Erdoğanu za dobro organizacijo, je obljubil nič manj uspešno srečanje leta 2016.
Tako kakor pri vseh drugih dogodkih, ki se jih udeležuje več strani in jih gosti Kitajska, je tudi srečanje voditeljev držav skupine G20, ki ga bodo v nedeljo in ponedeljek pripravili v Hangzhouju, dobilo nalogo, da mora postati najbolje organizirano srečanje državnih in vladnih voditeljev najvplivnejših svetovnih gospodarstev, ki so ga kadar koli pripravili, vse odkar so ustanovili ta klub.
Izselili tretjino prebivalstva
»Hangzhou je mesto,« je lani povedal Xi, »kjer se zgodovina prepleta s sodobnostjo.« Tako je hotel črto kontinuitete, ki v kitajskem pojmovanju sveta pomeni stabilnost, potegniti skozi točke inovativnosti, ki je že dolgo nujna za globalni vstop v prihodnost. Hangzhou so izbrali za gostitelja srečanja G20 pravzaprav kot simbol preobrazbe, ki jo kitajsko gospodarstvo trenutno izvaja in bi morala azijsko silo spremeniti iz globalne tovarne poceni blaga v svetovno središče visoke tehnologije.
Niti za trenutek ni bilo treba podvomiti o tem, da se bo Hangzhou pred prihodom svetovnih državnikov spremenil na zunaj in znotraj, tako kakor Peking pred olimpijskimi igrami pred osmimi leti. Iz devetmilijonskega glavnega mesta pokrajine Zhejiang so začasno izselili tretjino prebivalstva, da bi razbremenili prometno ureditev. Natančneje rečeno, razdelili so jim turistična potrdila, s katerimi so lahko potovali v neki drugi kraj svoje pokrajine, in le malokdo je ugovarjal, ker so za ta ukrep porabili 10 milijard juanov (1,5 milijarde dolarjev). Denar bo tako ali tako ostal znotraj pokrajine.
Znesek je samo majhen del skupnih stroškov, o katerih kitajsko vodstvo modro molči, iz neuradnih virov pa je bilo mogoče izvedeti, da so znašali 24 milijard dolarjev. Precej več celo od skupnega letnega proračuna mesta, ki ima nalogo, da se za dva pomembna dneva spremeni v Potemkinovo vas globalnega optimizma.
Čeprav mestne oblasti trdijo, da niso zgradile nič novega samo za srečanje voditeljev, so vsa pročelja sveže prebarvana, vse ceste na novo asfaltirane, hoteli skrbno obnovljeni in Mednarodni center Expo (vreden več kakor milijardo ameriških dolarjev) dokončno zgrajen. V mrežo kanalizacijskih predorov so vgradili varnostne sisteme, prebivalce pa pozvali, naj »uničijo štiri škodljive vrste« (muhe, ščurke, komarje in podgane). Zaprli so 225 tovarn nekaj sto kilometrov okoli mesta in z mestnih ulic umaknili približno polovico motornih vozil. Tako so v kitajščini ustvarili še eno novo besedo za posebno barvo namensko očiščenega neba: »modra G20«.
Supersodobno
Večina udeležencev bo priletela na supersodobno letališče v Šanghaju, nato bodo s superhitrim vlakom samo v 40 minutah prispeli do 180 kilometrov oddaljenega Hangzhouja in se prepustili prijaznosti prostovoljcev, ki jih bo (prav tako neuradno) menda tokrat 760.000. Izbrali so namreč študente, ki bodo z dobro angleščino spremljali obiskovalce in jim pomagali, da se bodo lažje znašli v mestu, medtem ko bodo izbrani upokojenci v ostri kitajščini opozarjali mimoidoče, naj ne pljuvajo po ulicah in ne prečkajo ceste zunaj prehodov za pešče.
Skratka, vse mora biti popolno, saj je za kitajsko vodstvo srečanje voditeljev G20 najpomembnejši zunanjepolitični dogodek vse od zasedanja Apeca (foruma azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja) v Pekingu pred dvema letoma.
Vse odkar so se finančni ministri dvajsetih najpomembnejših gospodarstev prvič sestali v Berlinu pred 17 leti (ko so ta forum pravzaprav ustanovili kot platformo za izmenjavo mnenj o finančnih zadevah in izkušenj z njimi) ter odkar so se leta 2008 v Washingtonu prvič zbrali tudi državni in vladni voditelji, se je tokrat prvič zgodilo, da so se sestali na Kitajskem, in drugič, da so letno srečanje voditeljev pripravili v Aziji (leta 2010 so ga organizirali v Južni Koreji).
Dvajsetčlanski klub sestavljajo Argentina, Avstralija, Brazilija, Kanada, Francija, Nemčija, Indija, Indonezija, Italija, Japonska, Mehika, Rusija, Saudska Arabija, Južna Koreja, Turčija, Velika Britanija, ZDA, Kitajska in Južna Afrika ter Evropska unija. Z dvema tretjinama vsega svetovnega prebivalstva in s 85 odstotki globalnega bruto proizvoda je pomen skupine zagotovljen že zaradi visokih številk. Toda kadar takšno srečanje voditeljev pripravijo na Kitajskem, ki je že sama po sebi skupek megaštevilk, je pomen udeležencev mogoče določiti in ga razslojiti po več merilih.
Najpomembnejši gost
Glede na trenutno kitajsko geopolitično naklonjenost (beri: interese) bo najpomembnejši gost v Hangzhouju ruski predsednik Vladimir Putin. Glede na kitajske ambicije po tem, da bi azijska sila postala vodilna svetovna država, bodo največ pozornosti namenili ameriškemu predsedniku Baracku Obami. Glede na globino težav, za katere kitajsko vodstvo ne vidi prave rešitve, bo najpomembnejši prihod japonskega premiera Šinza Abeja. Po logiki dobrososedske tekmovalnosti bo najpomembneje deliti vizijo prihodnosti z indijskim premierom Narendrom Modijem.
Nato sledi evropski paket, znotraj katerega je vedno najpomembnejša nemška kanclerka Angela Merkel, vendar v tem posebnem trenutku ni nič manj pomembna britanska premierka Theresa May. Evropska tla so očitno čedalje pomembnejša prav za novo razvojno obdobje kitajskega razvoja, zato ne bodo zanemarili niti navzočnosti predsednika evropske komisije Jean-Clauda Junckerja in predsednika evropskega sveta Donalda Tuska.
Popolnoma jasno je, da bi pred tako vplivnim občinstvom Xi Jinping rad predstavil Kitajsko kot voditeljico novega modela globalizacije. Toda za kaj točno gre? Kaj je novega v kitajski viziji globalizacije? To je šele treba ugotoviti in videti skozi bogati blišč, s katerim se bo v prihodnjih dneh bleščal raj na Zemlji. In v katerem bodo mnogi uživali kot v politično-gledališkem spektaklu, katerega kulise morda skrivajo vse, kar sodobni svet potrebuje, morda pa tudi nič od tega, kar navaden človek pričakuje. Gre seveda za izpolnitev že zdavnaj izrečenih obljub o enakopravnem razvoju, moralno pridobljenem blagostanju in trajnem miru. Skratka, o raju za celotno človeštvo.
