Svetovni gospodarski forum: Smučišče kot slaba metafora

V Davosu priprave na razpravo o prihodnosti, a jih Kitajska vrača v dobro ohlajeno sedanjost.

Wed, 20.01.2016, 08:00

Istega dne, ko so se voditelji svetovnih poslov, nekaj predsednikov držav in več sto slavnih ekonomistov zbirali v švicarskem smučarskem središču Davos, je državni statistični zavod v Pekingu priznal, da se je Kitajska znašla na strmi in poledeneli stezi.

Prvi statistik druge največje gospodarske sile sveta Wang Baoan je stopil pred novinarje in prebral rezultate leta 2015. In čeprav je poudaril, da »6,9 odstotka ni malo«, je moral izgovoriti najnižjo stopnjo rasti v zadnjih 25 letih. Ker je Kitajska zadnje četrtletje lanskega leta končala s 6,8 odstotka, je očitno, da gre za upočasnjevanje, ki se bo gotovo še nekaj časa nadaljevalo.

Leto 2016 utegne biti za kitajsko gospodarstvo podobno spustu po alpski strmini, saj večina ekonomistov opozarja, da bo azijska sila letos težko dosegla že 6,5-odstotno rast. Neodvisni ekonomist Andy Xie opozarja, da so od leta 2009 v industrijo »preinvestirali« 40.000 milijard renminbi juanov (več kot 6000 milijard dolarjev), kar je mogoče videti v »mestih duhov«, ki stojijo povsem prazna, pa tudi v industrijskih obratih, ki bi lahko izdelali petkrat več blaga, ko ga trenutno zahtevajo trgi.

Živčni sprehod globalne sedanjosti

Tako se je Kitajska Svetovnemu gospodarskemu forumu, ki se bo jutri začel v Davosu, vsilila kot prevelika in prezahtevna tema, da bi se udeleženci lahko posvetili delovnemu naslovu Četrta industrijska revolucija. Prvotno so si namreč zamislili, da bi bil v letošnji zimi v središču srečanja vzpon robotov in »fuzija tehnologij, ki brišejo meje med fizičnim, digitalnim in biološkim področjem«, a se bo hkrati s tem – ali morda celo nad tem – po dnevnem redu letošnjega Davosa živčno sprehajala globalna sedanjost, obremenjena z zasičenostjo kitajskega razvojnega modela.

Vse odkar je redni udeleženec foruma George Soros prejšnji teden izjavil, da postajajo razmere na Kitajskem vse bolj podobne krizi iz leta 2008, je bilo jasno, da bo eden najbolj iskanih sogovornikov v Davosu podpredsednik kitajske komisije za urejanje vrednostnih papirjev Fang Xinghai.

Vodstvo v Pekingu tokrat očitno v švicarsko smučarsko središče namenoma ni poslalo nobenega svojega voditelja, bo pa za večino udeležencev toliko bolj pomembno tisto, kar bo povedal Fang, glede na to, da je Wang Baoan priznal, da so lanski zlomi na borzah v Šanghaju in Shenzhenu vplivali na zniževanje stopnje rasti.

Kitajski abakus

Pustimo torej robote in digitalno obdobje. Vrnimo se h kitajskemu abakusu (računalu z lesenimi kroglicami, nanizanimi na žice) in s preprostim računanjem seštejmo in odštejmo dva in dva. S takšnim računanjem smo še do nedavnega zlahka prišli do pet ali celo do kakšnega še višjega števila, ker so v kitajski razvoj dodajali veliko količino zaupanje v komunistično partijo oziroma avtokratski sistem, ki je poznal več načinov, s katerimi je nežno, včasih pa tudi grobo, popravljal negativne trende. Preimenoval je državne subvencije in s tem spodbujal izvoz, prebijal dolgove in tako črtal nepovratna posojila, omejeval trgovino z valuto in se tako izogibal velikim nihanjem tečaja.

A Kitajska je zdaj zdrsnila v lastno stvarnost. Z državnimi podjetji, katerih dobiček se je lani zmanjšal za več kot devet odstotkov, z dolgovi, ki so se povečali za več kot 18 odstotkov, z izvozom, katerega udeležba v bruto domačem proizvodu se je s 35 odstotkov, kolikor je znašala leta 2007, leta 2014 zmanjšala na 22,6 odstotka, se postavlja vprašanje, katere varovalke kitajske rasti so še vedno v igri.

Negotova doza optimizma

In čeprav ameriški Nobelovi nagrajenci še vedno trdijo, da je vse pod nadzorom in da ni vzroka za paniko, kitajski ekonomisti opozarjajo, da se zaradi vseh teh kazalnikov postavlja vprašanje, ali sploh še lahko preživi razvojni model, ki ga je Kitajska negovala zadnjih 25 let.

Slavni Joseph Stiglitz z Univerze Columbia je opozoril, da je »vedno obstajal prepad med tistim, kar se dogaja v resničnem gospodarstvu, in finančnimi trgi«. »To, kar se dogaja na Kitajskem, je vsekakor upočasnjevanje,« je dejal, »vendar pa v tem primeru ne gre za kataklizmično upočasnjevanje.«

Da bi bolj natančno vedeli, koliko naj nas vse skupaj skrbi, je dejal Adam Posen, predsednik Inštituta Peterson za mednarodno ekonomijo, moramo vedeti, da imajo kitajski državljani še vedno zelo veliko prihrankov v tuji valuti, da banke ne kažejo znakov nestabilnosti in da je vse to morda podobno dolžniški krizi v ZDA v osemdesetih letih, ki je zamajala, ne pa tudi pohabila gospodarstvo. Ekonomisti Goldman Sachsa so izračunali, da bodo celo najslabše številke iz kitajskega statističnega zavoda na bruto domači proizvod ZDA, Evrope in Japonske vplivale zgolj v okvirih 0,2 odstotka.

Drugi udeleženci foruma v Davosu se ne strinjajo s tolikšno dozo optimizma. Glavni ekonomist Citigroup Inc Willem Buiter je prepričan, da obstaja 55-odstotno tveganje, da utegne Kitajska v prihodnjih nekaj letih globalno gospodarstvo pahniti v resno recesijo.

Vsekakor pa poti k stabilizaciji ni mogoče ločiti od poglobljenega premoženjskega prepada v državi, ki še vedno prisega na socializem. Ko se stopnja neenakosti povečuje hkrati s povečevanjem skupnega bogastva države, so do konca leta 2014 na podeželskih območjih zabeležili več kot 70 milijonov prebivalcev pod mejo revščine, ki so jo določili na ravni 2800 juanov (430 dolarjev) letnih prihodkov. Vse to v novi luči prikazuje vsako statistiko, tako da postane negotova prav vsaka pot, ki vodi k odpravljanju problemov.

Povezane novice

Nova revolucija, stari izzivi
20. January ob 06:00
V mondenem švicarskem gorskem letovišču Davos se danes začenja že 46. Svetovni gospodarski forum.
Prijavi sovražni govor