Tiskane izdaje
Ob koncu lanskega leta je ekonomist in geopolitični analitik Peter Koenig napisal odprto pismo Sergeju Glazijevu, ruskemu akademiku in svetovalcu za ekonomska vprašanja predsednika Vladimirja Putina, ter ga pozval k takojšnjem in nujnem reševanju človeštva pred prevlado vojnega gospodarstva, ki vodi svet v popolno samouničenje.
Ta učeni strokovnjak, ki je velik del svoje kariere gradil v Svetovni banki, je navedel celo vrsto argumentov, s katerimi dokazuje, da Pentagon in Nato ob pomoči bank, kot sta baselska BIS (Bank for International Settlements) in ameriški FED, diktirajo in branijo obstoječo ureditev, iz katere se že rojeva tudi načrt za novo ameriško stoletje.
Ker tudi zdaj več kot 50 odstotkov ameriškega bruto prihodka »prihaja iz vojnega stroja in ustreznih industrij ter storitev«, poleg tega pa tudi danes »kot tudi nasploh zadnjih 200 let ni videti miru v kartah, ki jih ima v rokah Washington«, je, kot pravi Koenig, nujno, da se Rusija in Kitajska povežeta, tako da bosta lahko to »pošast brez prelivanja krvi premagala« z orožjem, ki se imenuje - gospodarstvo miru.
Koenig ob tem poudarja, da imata ključ v rokah Rusija in Kitajska, in to z ostalimi državami BRICS (neuradnega bloka, katerega članice so Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika) in SCO (Šanghajske organizacije za sodelovanje), da je treba nujno razširiti kitajsko-ruski alternativni način plačevanja, trgovino goriv ločiti od ameriškega dolarja, zmanjšati udeležbo dolarja v deviznih rezervah na manj kot 50 odstotkov, spodbuditi zvišanje renminbi juana kot alternativne valute za rezerve in na ta način zmanjšati povpraševanje po dolarju, s katerim imata Amerika in nasploh ves Zahod v rokah globalno gospodarstvo.
Gospodarstvo miru je bilo do zdaj v resnici temelj kitajske vzpona. Ko je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja začenjal gospodarske reforme, je pokojni Deng Xiaoping ugotavljal, da še najmanj 25 let ne bo svetovne vojne, tako da se je najbolj opiral prav na to kalkulacijo, ko je svojo državo obrnil v smer, v kateri je nato rasla vse do statusa druge največje gospodarske sile sveta. Kitajska je računala na globalni mir, ko je sprejemala tuje naložbe in ko je sama vlagala v države tretjega sveta. In čeprav je v zadnjih dveh desetletjih svoj vojaški proračun povečala z dvomestnim odstotkom, azijska sila svoje gospodarske rasti ni opirala ne na vojaško prevlado ne na vojaško industrijo. Veliko bolj se je opirala na globalizacijo trga in mobilnost kapitala, tako da so se vsa minula leta začenjala z zgodbami o širjenju kitajske gospodarske prisotnosti na azijski, afriški ali evropski celini.
Leto 2016 pa se je začelo s skrb zbujajočimi novicami.
Na eni strani je bil prvi dan borznega trgovanja prekinjen z novimi znamenji padca vrednosti delnic velikih družb, kar je logičen odziv na statistične podatke za december, ki napovedujejo nadaljnje zmanjševanje proizvodnje in nov padec tečaja juana.
Na drugi strani pa se je Kitajska pohvalila z gradnjo svoje druge letalonosilke in priznala, da že rutinsko preizkuša svoj nov balistični izstrelek dolgega dosega, ki bi ga bilo mogoče izstreliti tudi s premičnega izstrelišča, postavljenega na železniške tire, in ki bi lahko dosegel tarče na ameriški celini.
Vprašanje, ki si ga je smiselno zastaviti, se glasi: je že napočil trenutek, ko bi utegnilo priti do militarizacije kitajskega razvoja oziroma, ali bo tudi v primeru azijske sile postalo vlaganje v oboroževanje ena od najbolj dobičkonosnih gospodarskih panog, ki bo nato pogojevala tudi njeno bodoče politično vedenje?
V nasprotju od prev letalonosilke, ki so jo poimenovali »Liaoning«, bo imela druga, kot je to v petek napovedal visoki kapitan Narodnoosvobodilne vojske (NOM) Zhang Junshe, »drugačno misijo«.
»Liaoning uporabljamo za preverjanje zanesljivosti in kompatibilnosti sistema na letalonosilki, pa tudi za usposabljanje posadke,« je dejal Zhang za vojaški časopis. »Druga letalonosilka bo v glavnem počela tisto, kar se pričakuje od prave letalonosilke: vodila bo bojne patrulje in razvažala človekoljubno pomoč«.
Kitajska nujno potrebuje tri letalonosilke, je še pojasnil Zhang, tako da bo ena vedno opravljala določeno nalogo, druga bo na voljo za urjenje, tretja pa na servisiranju. To je bila dejanska napoved še ene, torej tretje letalonosilke, pa tudi stalne prisotnosti kitajske vojne mornarice in vojnega letalstva na odprtem morju.
Novo leto se je začelo tudi s slovesno inavguracijo treh novih enot NOV. Gre za raketne sile, splošno poveljstvo in sile strateške podpore, poveljnike vsake o njih pa je osebno imenoval predsednik Xi Jinping. Kot navajajo kitajski vojaški mediji, je cilj ustanovitve teh enot vzpostavljanje koordinacije med kopenskimi enotami, mornarico in letalstvom, zdi pa se, da gredo te reforme precej dlje od vidnega polja javnosti. Tako med drugim niso pojasnil, kaj so to sile strateške podpore, Xi je zgolj dejal, da je njihova naloga »obramba kitajske nacionalne varnosti«. Analitiki domnevajo, da gre za enote, ki so posebej specializirane, in to tudi za področje virtualne vojne in uporabe vesolja v vojaške namene.
Ker je Xi Jinping septembra napovedal, da se bo NOV zmanjšala za 300.000 vojakov, so državne družbe ob koncu lanskega leta dobile nalog, da pripravijo pet odstotkov delovnih mest za demobilizirane veterane. Zlasti podjetja pod neposredno upravo osrednje vlade bodo morala biti zgled vsem preostalim, s tem da bodo nekdanjim vojakom zagotovila pristojne pleče, pokojninsko zavarovanje in vse ugodnosti, ki pripadajo zaposlenim. Iz izkušenj vemo, da se za izpolnitev takšnih nalog »od zgoraj« dobivajo finančne nadomestila. Kakšna bodo tokrat, se še ne ve, zagotovo pa bo imela NOV med še eno modernizacijo več naročil, ki bodo okrepile del oguljenega državnega sektorja.
Kitajska do zdaj začenjala vojn izven svojih meja in čeprav se je kdaj postavila tako, da je imela od nekaterih spopadov dejansko korist, azijske sile prav gotovo ni mogoče kriviti za pustošenje in izgubo desetih do dvanajst milijonov življenj v oboroženih posredovanjih, ki jih je v minulih 15 letih vodil Nato. Je pa vse bolj vidna kitajska potreba po vojaški prisotnosti daleč od domačih tal, tako da se vse glasneje govori o načrtu odprtja 18 vojaških oporišč po vsem svetu. Tistega v Džibutiju so že potrdili, pravkar pa se potihoma govori tudi o oporišču v Namibiji.
Lani se je Kitajska uvrstil na tretje mesto na seznamu največjih izvoznikov orožja (za ZDA in Rusijo) in vprašanje je, ali si bo prizadevala iz tega sektorja zaslužiti več deviz tudi v prihodnjem obdobju, v katerem napovedujejo nadaljnje zmanjšanje njenega izvoza. Predlog, ki ga je Peter Koenig v odprtem pismu poslal Sergeju Glazijevu, bi zvenel bolje, če ne bi bilo videti znamenj splošnega usihanja razvojne energije v večini držav BRICS in SCO. Gospodarstvo miru je pred velikim izzivom kitajskega upočasnjevanja. Azijska sila zagotovo ne bo privolila v stagnacijo. Pa čeprav bi morala proučiti tudi tisto drugo opcijo.
