Tiskane izdaje
Strokovnjaki imajo še vedno zelo različna mnenja o tem, kam se bodo letos usmerjale cene nafte in drugih fosilnih goriv, tekma pa se nadaljuje.
Sredi januarja se je cena soda nafte (brent) spet zvišala nad trideset dolarjev in s petimi odstotki pridobila največ po letu 2008, potem pa so pri saudskem naftnem velikanu Aramco posredno zavrnili ponovne predloge Ekvadorja in Venezuele za zvišanje cene črnega zlata s kvotami za članice Opeca. Velika geostrateška igra z nizko ceno nafte se nadaljuje. Strokovnjaki se ne strinjajo o tem, kam se bodo letos usmerjale cene nafte in drugih fosilnih goriv, potem ko so te v preteklih letih vztrajno padale.
Pierre Andurand iz finančne ustanove Andurand Capital Management, ki je med prvimi ustvarjal velike dobičke z napovedjo nizkih cen nafte in je še decembra napovedoval manj kot petindvajset dolarjev za sod, je pred kratkim v izjavi za agencijo Bloomberg zaradi zmanjšanja črpanja v državah, ki niso članice organizacije izvoznic nafte Opec, že pričakoval ceno petdeset dolarjev za sod letos in sedemdeset dolarjev leta 2017. V Mednarodni agenciji za energijo (IEA) pa so še sredi januarja ocenjevali, da bo ponudba tudi v prihodnosti presegala povpraševanje in bo cena zato ostajala nizka.
Iran se vrača na trg
Na nizko ceno kaže vrsta dejavnikov. Na trg se velikopotezno vrača Iran, potem ko je z državami varnostnega sveta OZN in Nemčijo sklenil dogovor o jedrskem programu in mogočno povečuje ponujeno količino nafte. S tem pa ima perzijski državi vse bolj sovražna Saudska Arabija še en vzrok za neomejeno črpanje svojega črnega zlata. Domine bliskovitega nižanja cene nafte so sprožili prav v Riadu, najprej zato, da bi se tako znebili neprijetnih ameriških tekmecev, ki so popolnoma nove razsežnosti fosilnih goriv odprli s pridobivanjem nafte in plina s hidravličnim lomljenjem skrilavcev. »Fracking« je veliko dražji od puščavske nafte, Saudska Arabija pa je morda želela izločiti še nekaj drugih tekmecev.
Pri nižanju cene so bili izjemno uspešni: še pred osemnajstimi meseci je sod nafte stal 110 dolarjev, zdaj pa trideset in manj, dogovore proizvajalk o kvotah pa je pri tako nasprotnih in celo sovražnih političnih interesih težko pričakovati. Gre namreč tudi za globoke strateške spremembe na vse bolj vročih Bližnjem in Srednjem vzhodu, njihovi zametki pa so bili večinoma povezani z velikim nezadovoljstvom saudskih vladarjev z območno politiko ZDA. Te so pod republikanskim predsednikom Georgem W. Bushem iz igre za dlje časa odstranile Irak, ki je skupaj z nekaterimi drugimi sunitskimi državami veljal za protiutež šiitskemu Iranu. Njegov demokratski naslednik Barack Obama pa se je z jedrskimi pogajanji in nekaterimi drugimi ukrepi še sam pomaknil k Teheranu.
Zavezništvo med Washingtonom in Riadom, sklenjeno ob koncu druge svetovne vojne, se je sicer majalo že prej tudi zaradi saudske podpore vahabitskemu in drugemu sunitskemu islamskemu fundamentalizmu, a je prejšnja realpolitika še vsako Belo hišo odvrnila od prevelikega majanja zalivske ladje. Z ameriškim obračanjem k Iranu in z razvojem »frackinga« pa je dolgoletna varnostna strategija puščavske kraljevine začela polzeti v tla kot puščavski pesek.
Spreminjanje
Poznavalci verjamejo, da so Saudsko Arabijo tudi nova tehnološka odkritja ločila od dolgoletne Hotellingove teorije, po kateri so količine nafte omejene, saj ima zato tista, ki ostaja pod zemljo, večjo vrednost. Zaradi hidravličnega lomljenja skrilavcev, tako imenovanega »frackinga«, in tudi zaradi hitro razvijajočih se alternativnih energetskih virov naj bi v Riadu presodili, da leta 2050 morda sploh ne bo več povpraševanja po nafti. Tista, ki je ne bodo črpali zdaj, nikoli ne bo počrpana. Že nenadni razvoj »frackinga« je pokazal, kako hitro se danes lahko spreminjajo energetska razmerja: nove ameriške vrtine so precej manjše od tradicionalnih, zato jih potrebujejo veliko več, a jih je mogoče hitro postaviti in vsaj v ZDA tudi hitro pridobiti dovoljenja zanje. Ne čudno, da o takšnem pridobivanju nafte razmišljajo tudi Saudijci.
Ameriško pridobivanje nafte in plina s hidravličnim lomljenjem skrilavcev se je povrhu vsega izkazalo za trdoživo. Novi proizvajalci zdaj sicer množično zapirajo vrtine, a po nekaterih ocenah že pri ceni dvajset dolarjev za sod lahko vzdržujejo svoja podjetja in čakajo na ponovni zagon proizvodnje, medtem pa se tehnologija celo še izboljšuje in povečuje učinkovitost.
Tradicionalnim izvoznikom nafte je račune prekrižal tudi ameriški kongres, ki je decembra po štirih desetletjih prepovedi dovolil izvoz nafte.
Strahov iz nekdanjih kriz, da bo nafte zmanjkalo, je konec in tekma se lahko nadaljuje.
Za še naprej nizko ceno nafte govori tudi hitro zmanjševanje povpraševanja v državah, ki se spopadajo z velikimi gospodarskimi težavami. Pri tem je na prvem mestu Kitajska, ki je bila v preteklih desetletjih ena najpomembnejših nakupovalk vseh vrst surovin od železove rude do premoga in nafte. Prav kitajskemu odpiranju svetovni trgovini po vstopu v Svetovno trgovinsko organizacijo leta 2001 pripisujejo zvišanje cene nafte s takratnih dvajset na poznejših sto dolarjev za sod, sedanja manj kot sedemodstotna rast pa je za državo s številnimi finančnimi in socialnimi neznankami ter za njeno potrošnjo surovin problematična, ker morda kaže na še druga nesorazmerja. Kritiki domnevajo, da obstaja več bilijonov dolarjev vrednih zgrešenih investicij in da so z njimi povezani baloni v posameznih industrijah, zato se bojijo, da ne bo pomagalo niti 460 milijard dolarjev, kolikor naj bi jih lani prihranili zaradi nizke cene nafte.
Luknja v ruskem proračunu
Še večje težave pa ima morda Rusija, ki je pod predsednikom Vladimirjem Putinom svoj razvoj utemeljila predvsem kot velika izvoznica nafte in zemeljskega plina. Mnogi ocenjujejo, da je za rusko proizvodnjo nafte potrebna cena nad sedemdeset dolarjev za sod, sedanje dvakrat nižje cene pa pomenijo velike težave tudi za državni proračun, ki je v več kot petdesetih odstotkih odvisen od izvoza fosilnih goriv. Diverzifikacijo gospodarstva zahtevajo že nekateri visoki politiki, saj tudi sami menijo, da precej nižjih cen nafte ni mogoče pričakovati. Nekateri zahodni opazovalci že verjamejo, da se to že izraža tudi v malo bolj pomirljivi Putinovi zunanji politiki. Kritiki, kakršen je ameriški finančnik George Soros, mu še vedno pripisujejo posredovanje v sirski krizi tudi zaradi želje po destabilizaciji Evrope z novimi begunskimi valovi, potem ko se mu to ni posrečilo z nafto in plinom. Nasprotno, nizka cena fosilnih goriv je prestala veliko resnih geostrateških kriz, ki bi jo pred razvojem »frackinga« morda izstrelile v višave.
ZDA, ki so bolj nehote kot ne sprožile vse te procese, pa vseeno ne morejo biti brez skrbi. Administracija demokratskega predsednika Baracka Obama se je vsaj na začetku zaradi okoljevarstvenih in drugih skrbi tudi s sodnimi postopki bojevala proti pridobivanju nafte in plina s hidravličnim lomljenjem skrilavcev, a v ZDA lastniki posedujejo tudi svojo posest pod zemeljsko površino. Ravno ko so se navadili na gigantski pospešitev gospodarskega razvoja, ki ga je prinesla poceni energija, se že od oktobra slišijo opozorila pred novo recesijo zaradi upadajoče industrijske proizvodnje. Nekateri v tem vidijo kronski dokaz, da ekspanzivna denarna politika Feda ni zagotovila rasti, na kakršno so bili prej pogosto navajeni po finančnih in gospodarskih krizah. V Banki za mednarodne poravnave pa so vsaj lani domnevali, da so nevarnost za ameriški in mednarodni finančni sistem lahko celo posojila za črpanja nafte. Razprava ni hipotetična, saj je od vsega naštetega odvisen tudi tečaj dolarja v primerjavi z drugimi valutami, ki tudi vpliva na ceno nafte, po navadi v obratnem sorazmerju.
Tehnološke spremembe v hitro razvijajočih se državah
Ekonomske neznanke so v času hitrih tehnoloških sprememb, kakršne zaznavamo zdaj, še večje. Kot pred nekaj leti še nihče ni predvideval pridobivanja nafte s frackingom, bodo bližnjo prihodnost morda zaznamovala druga odkritja. Že zdaj pa se vzpenjajo nove hitro razvijajoče se države, ki bodo morda dajale pečat tudi svetovnemu gospodarstvu. Med njimi še posebno Indija, ki je imela v drugem četrtletju lani 7,4-odstotno gospodarsko rast in letos »v dobrih okoliščinah« računa celo na devetodstotno, podobno se razvija Vietnam in na afriški celini Kenija, ki je lani rasla s 6,5 odstotka in letos računa na 6,8-odstotno rast. Čile, Kolumbija, Mehika in Peru imajo sicer nižjo rast, v najboljšem primeru ta znaša tri odstotke, a gre se zvišuje. Vpliva hitro razvijajočih se držav na vse svetovno gospodarstvo pa ne gre podcenjevati, saj je z vsakim desetletjem večji.
Tudi tem državam je v preteklem letu zelo pomagala nizka cena nafte, letos pa jim morda lahko škodijo z njo povezani pretresi. Ne gre le za države, kot sta Venezuela ali Sirija, ki z nestabilnostjo grozita svoji okolici; vsaj nekatere centralne banke, med njimi tudi Evropska centralna banka, svojo ekspanzivno denarno politiko še naprej utemeljujejo na pomanjkanju inflacije, ki jo drugi pripisujejo tudi nizkim cenam energije – skoraj neobstoječe obresti pa omejujejo možnosti centralnih bank za spopadanje z morebitno večjo finančno krizo, ki se je mnogi bojijo tudi zaradi velikega padanja borznih vrednosti po novem letu. Predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi za marec napoveduje novo akcijo, čeprav se po prepričanju kritikov z ekspanzivno denarno politiko zamegljujejo druga gospodarska razmerja – med njimi tudi energetska. Ta bi temeljito spremenila tudi morebitna vojna v osrčju sedanjih dilem v zvezi s pridobivanjem nafte ali zaostrovanjem begunske krize v Evropi, ki z gigantskimi selitvami ljudstev plačuje račune ponesrečenih držav na Bližnjem vzhodu in drugje.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
