Tiskane izdaje
Istega dne, ko so se voditelji vlad 16 držav Srednje in Vzhodne Evrope sestali s kitajskim premierom Li Keqiangom v Budimpešti, je Madžarska objavila javni razpis za graditev hitre železniške proge med svojim glavnim mestom in Beogradom.
Pravzaprav je bil to znak, da niti premier Viktor Orbán, ki bo med dvodnevnim zasedanjem foruma 16 + 1 dajal vedeti, kako veliko mu je do sodelovanja s Kitajsko, ne more zanemariti načel poslovanja, ki jih zahteva Evropska unija. Železniška proga že velja za enega največjih projektov na forumu, Srbija pa je pripravljena privoliti v to, da graditev zaupajo kateremukoli podjetju po kitajski izbiri, in to brez razpisa.
Poleg tega se Peking najpogosteje poskuša izogniti odprtemu tekmovanju za projekte in pojasnjuje, da Kitajska ni podpisnica sporazuma o javnih naročilih Svetovne trgovinske organizacije. Velike infrastrukturne projekte, denimo graditev pristanišč, cest ali železnic, za katere azijska sila ponuja posojila, Kitajska vnaprej dodeljuje izbranim državnim podjetjem, med pogajanji v Beogradu pa so kitajski pogajalci celo izrecno zahtevali, naj se ne dogovarjajo o javnih razpisih, če bi Srbija rada prejela finančno podporo iz Pekinga.
Toda Madžarska je članica EU, zato je Bruselj zagrozil, da bo natančno pregledal madžarski del projekta, za katerega je kitajska banka Exim Bank pripravljena zagotoviti 85 odstotkov posojila ter plačati največji del stroškov od predvidenih 2,1 milijarde dolarjev. Tako se je proga, ki bi bila speljana čez mejo EU, spremenila v boj med dvema načeloma: evropskim, ki vztraja pri odkritosti in preglednosti, ter kitajskim, ki temelji na centralizirani učinkovitosti.
Srečanje voditeljev vlad 16 držav Srednje in Vzhodne Evrope ter Kitajske. Foto: AFP
Kitajska tiskovna agencija Xinhua je prav s tem projektom v mislih pospremila srečanje 16 + 1 v Budimpešti s komentarjem, ki ga je naslovila takole: »V sodelovanju Kitajske ter Srednje in Vzhodne Evrope potrebujemo manj anksiozno in dejavnejšo EU.« Nepodpisani avtor je najprej naštel vse koristi, ki jih imajo države iz te regije zaradi sodelovanja s Kitajsko, nato pa zatrdil, da bi proga med Beogradom in Budimpešto še poudarila pomembnost Srednje in Vzhodne Evrope pri evrazijskem povezovanju. To bi bilo tudi zelo koristno za celotno EU, ne samo za Madžarsko kot njeno članico in Srbijo, ki stoji v vrsti za članstvo v njej. »EU se lahko boji samo sebe,« je zapisano v komentarju. Kitajska torej v svojih odnosih z Evropsko unijo ter povezovanju evropske celine in morja v veliko pobudo enega (gospodarskega) pasu in ene (svilne) poti igra z dvema zmagovalcema.
Zanimanje za države EU z gospodarskimi težavami
Agencija Xinhua je s takšno ugotovitvijo morda odkrila pravi pristop, saj je nesporno, da se EU spopada z dovolj domačimi vprašanji, ki ogrožajo njeno stabilnost ali celo obstanek, in se veliko bolj ukvarja z brexitom, Katalonijo ter odnosi z Rusijo, zato ji nikakor ne uspe najti dovolj časa, da bi celotna EU skupaj razmislila o tem, kaj vse hoče Kitajska in kaj ponuja s svojo pobudo pasu in poti, katere sestavni in zelo pomemben del je tudi forum 16 + 1. Toda Richard Ghiasy s Stockholmskega mednarodnega inštituta za proučevanje miru (SIPRI) delno krivi tudi Kitajsko, ki ni dovolj jasno predstavila koncepta pasu in poti. Poleg tega je zaradi takih poskusov izogibanja temeljnim evropskim načelom poslovanja, kakor Kitajska to počne pri železniški progi med Beogradom in Budimpešto, razumljivo, da v Bruslju in nekaterih članicah EU dvomijo o končnih namenih evrazijske svilne poti.
Sodelovanje v projektih pasu in poti, pravi Ghiasy, najbolj zanima evropske države z gospodarskimi težavami, denimo tiste, ki jim primanjkuje sredstev za posodobitev infrastrukture oziroma imajo visoko stopnjo brezposelnosti ali pa je njihova gospodarska rast negotova. Med njimi so Grčija, Španija, Italija, Portugalska, Madžarska, Srbija kot morebitna prihodnja članica ter Velika Britanija kot država, ki odhaja iz EU. Pobuda zanima tudi Nemčijo in Nizozemsko, vendar pričakujeta primerjalno ovrednotenje dolgoročnih strateških vplivov pasu in poti na ravni posameznih držav in na ravni celotne EU.
Kitajski premier Li Keqiang v Budimpešti. Foto: AFP
To ne pomeni, da bi se morali Evropejci izogibati kitajski viziji. Toda pri pridruževanju viziji bi morali biti dejavnejši in preprostejši. Kitajski premier Li Keqiang je neštetokrat ponovil, da koncept evrazijskega povezovanja, ki ga ponuja njegova vlada, ni nevarnost, ampak dobra priložnost, in to bi lahko bilo res.
Centralizem, državni kapital in korupcija
»Lahko bi, denimo, pomagala državam, vključenim v to pobudo, z 'mehko stranjo' povezovanja: pri državnih razvojnih načrtih, poslovnih reformah in družbenoekonomskih ukrepih,« pravi Ghiasy. »Številne azijske države so zaskrbljene zaradi prevelike odvisnosti od Kitajske na pasu in poti, EU pa je gospodarski velikan, ki bi lahko deloval kot protiutež.«
Za začetek bi EU lahko postala protiutež kitajski pobudi v 16 + 1. Madžarska se bo kljub Orbánovi kritični drži do Bruslja lotila projekta železnice po evropskih načelih. Pravzaprav je najpomembnejše tekmovanje povezano prav s tem. Resda se zdi, da Kitajska ne namerava politično vplivati na Balkan in še manj razbijati enotnosti EU, vendar s svojim načinom poslovanja neizogibno prinaša svojo gospodarsko ureditev, utemeljeno na centralizmu, državnem kapitalu in, žal, korupciji. In to ne sme postati evropska pot. Tudi če je narejena iz najlepše svile.
