Vrednost življenja, ko pade cena nafte

Za prebivalce Južne Azije je bilo dolgo že samo ime Riad sinonim za boljše življenje. Glavno mesto Saudske Arabije se je na razglednicah, ki so jih dobivali od sorodnikov na začasnem delu, bleščalo na nočnih fotografijah in blestelo z dostojanstveno tradicijo in sodobnim videzom na posnetkih, narejenih pod močno sončno svetlobo.

Nato je Riad nenadoma postal sinonim za hude težave. Okoli 7700 indijskih in 8000 pakistanskih delavcev je v Riadu, Džedi in Damamu čez noč ostalo brez dela in do zdaj prisluženih plač, brez dovoljenj za bivanje in brez dokumentov za vrnitev domov. Pred nekaj tedni so jim celo ustavili dobavljanje hrane in vode. Ti ljudje so zdaj prepuščeni sami sebi in ujeti v taboriščih za sezonske delavce, v katerih so razmere čedalje težje.

S trebuhom za kruhom

Vsi ti delavci so prišli v Saudsko Arabijo s trebuhom za kruhom v času, ko se je zdela ta dežela čarobna rešitev za njihove finančne težave. Zdaj so neposredne žrtve velike pocenitve nafte, zaradi katere čedalje bolj bledi dosedanji blišč saudskih mest. Skoraj 80 odstotkov državnih prihodkov namreč prihaja od goriv. Ker se je cena goriv na svetovnem trgu močno znižala, bo ta država letos imela 87 milijard dolarjev proračunskega primanjkljaja. Po zadnjih napovedih se bo rast saudskega gospodarstva do konca leta upočasnila na 1,5 odstotka, kar je najnižja stopnja rasti v minulih sedmih letih. To je že vplivalo na zmanjšanje poslovnih dejavnosti na vseh področjih. Državna komercialna banka je v prvem četrtletju tega leta zaznala približno 50-odstotno zmanjšanje števila gradbenih pogodb, in to je šele začetek nazadovanja.

Največ tujih delavcev je v Saudski Arabiji do zdaj zaposlovalo gradbeno podjetje Saudi Oger, ki je v lasti nekdanjega libanonskega premiera Saada Haririja. Mnogi so se zaposlili v tem podjetju, ko je njegov največji tekmec v tem sektorju, podjetje Saudi Binladen (ustanovil ga je oče Osame bin Ladna), zabredlo v takšne težave, da so morali odpustiti več tisoč delavcev. Večina jih je prešla v Saudi Oger, vendar so finančne težave prizadele tudi to podjetje. Več kot 50.000 zaposlenih, med katerimi so večinoma Indijci, Pakistanci in Filipinci ter manjše število Saudijcev, že sedem mesecev ni dobilo plač, kar je sprožilo takšno ogorčenje, da so med protesti pred centralo podjetja v Džedi zažgali več službenih avtomobilov podjetja.

Zaradi tega so se stvari le še poslabšale. Več tisoč tujcev so odpustili, taborišča, v katerih živijo delavci, pa še najbolj spominjajo na begunska.

Preživeti s skromno pomočjo

»Ko smo prišli sem, je podjetje zgradilo taborišča in v njih smo dolgo lepo živeli: dajali so nam hrano, prenočišče, imeli smo pralnico in nudili so nam zdravstvene storitve,« je povedal indijski delavec, ki se je predstavil kot Rajiv. »Nato so se razmere nenadoma poslabšale. Mnogi smo ostali brez plače. V taborišču Sogex nas je 3500 in več kot tretjina med nami, gradbenimi delavci, že več kot pol leta ni dobila plače. Tisti, ki delajo kot služabniki – v glavnem v palačah kraljeve družine – še vedno delajo, čeprav jim že od junija niso izplačali zasluženega denarja. Ne vedo, kako bo ta mesec. Mi, ki smo ostali brez denarja, si izposojamo od tistih, ki delajo po hišah. Če bodo tudi njim prenehali izplačevati mezde, tudi to ne bo več mogoče.«

Poslovna zanka se je tako zategnila okoli podjetja Saudi Oger, da to ne more nič več plačevati podjetjem, s katerimi ima pogodbo o preskrbovanju s hrano in zbiranju smeti. Tako so 20. julija odpovedali tudi te storitve.

Nekoliko bolje je delavcem, katerih veleposlaništva in konzulati so se odzvali na njihove klice na pomoč. Indijci tako na vsakih nekaj dni dobivajo pakete s hrano in vodo, na pomoč sta priskočila tudi konzulata Filipinov in Pakistana. Zdaj tisti, ki dobivajo nekaj hrane in vode, to delijo s tistimi (v glavnem Afričani), katerih države se niso odzvale. Vsi skupaj vsak dan čakajo, ali bo podjetje Saudi Oger od Haririja prevzela saudska vlada, o čemer menda potekajo pogajanja. Dokler se to ne zgodi, bodo morali delavci preživeti s skromno pomočjo, ki so je deležni.

Nekateri bi se radi vrnili domov, a za to potrebujejo potrdilo kraljevine, da tukaj niso zagrešili kaznivega dejanja, kar je svojevrsten izhodni vizum. Saudska vlada je obljubila pomoč, pri čemer bo Indijcem celo zagotovila brezplačen prevoz, vendar večina tujcev noče oditi, dokler jim ne bodo izplačali zasluženega denarja. V Kerali, denimo, indijski državi, iz katere prihajajo številni delavci na začasnem delu v Saudski Arabiji, kar tretjina družin živi od zaslužka, ki ga njihovi člani ustvarijo v tujini. Številni delodajalci dolgujejo delavcem na tisoče ameriških dolarjev, kar najpogosteje pomeni, da so se družine teh delavcev doma zadolžile, zdaj pa pričakujejo, da bodo te dolgove poravnale, ko se bodo razrešili problemi v Riadu.

Vir trpljenja

Z zornega kota južne in jugovzhodne Azije je problem veliko večji, kot se kaže v tragičnih delavskih taboriščih v Riadu ali Džedi. Nizke cene nafte so prizadele tudi druge bližnjevzhodne države, ki so donedavnega prav tako blestele na razglednicah, poslanih v domovino. V podobnem položaju so se znašli Oman, Katar in Kuvajt, resna znamenja krize je že čutiti v Dubaju. Na milijone Indijcev, Filipincev in Pakistancev živi v mestih pred kratkim bogatih držav, ki so se v številnih sektorjih opirale na tujo delovno silo. Številni indijski inženirji računalništva so zaposleni v sektorju informacijskih tehnologij, a celo v Dubaju podjetja zaradi krčenja poslovanja občutno znižujejo plače in odpuščajo.

Cenena nafta je tako postala vir trpljenja za velik del Azije. Saudska vlada je ta teden obljubila pomoč indijskim delavcem, ki so se kot svojevrstni begunci znašli v taboriščih podjetja Saudi Oger. Mnogim od njih je poteklo dovoljenje za bivanje, tako da jih lahko celo strpajo v zapor, če bi jih policija zasačila med hojo po ulicah.

A vse te probleme je mogoče odpraviti. Bistveno bolj pereče vprašanje je, kaj po tem. Usoda več deset milijonov družin v južni in jugovzhodni Aziji je odvisna od tega, ali bodo njihovi sorodniki našli nove zaposlitve. Nafta jih ne zanima. A zdaj kljub vsemu vsak dan skrbno spremljajo gibanje njene cene.