Vrh Asean: Trgovinske rože v diplomatski puščavi

Cilj ameriške trgovinske mreže je preprečiti kitajsko prevlado v jugovzhodni Aziji.

Tue, 16.02.2016, 21:00

Barack Obama je bil v zadnjih sedmih letih sedemkrat v jugovzhodni Aziji, vendar je šele zdaj postal prvi ameriški predsednik, ki gosti vse voditelje držav članic združenja Asean. V spopadu ZDA in Kitajske v Tihem oceanu bi izgubili vsi.

Na seznamu gostov razkošnega kompleksa Sunnylands, zgrajenega v kalifornijski puščavi na približno kvadratnem kilometru površine, je bilo že do zdaj veliko zgodovinsko pomembnih osebnosti. Obiskovali so ga Frank Sinatra in Bob Hope, Warren Buffet in Bill Gates, kraljica Elizabeta II. in Margaret Thatcher.

Ameriški predsedniki so vilo sredi puščave uporabljali za politično pomembna srečanja, zato je Sunnylands dobil vzdevek »zahodna Bela hiša«.

V ponedeljek so seznam gostov razširili, za takšno odločitvijo pa se skriva več razlogov. Barack Obama je namreč tam gostil državne voditelje desetih članic združenja Asean (združenje držav jugovzhodne Azije), in ko so se vsi zbrali na kupu, je iz bogate zgodovine razkošnega letovišča odmevalo vprašanje, zakaj prav tu. In zakaj prav Asean?

Amerika se ponuja kot rešiteljica

Na prvi pogled je odgovor preprost. Prav v Sunnylandsu je Obama sprejel kitajskega predsednika junija 2013, samo tri mesece po tem, ko je Xi Jinping zasedel svoj položaj. In čeprav so kitajski mediji trdili, da gre za »najpomembnejše dvostranske odnose na svetu«, je Xi prispel v kalifornijsko rezidenco po koncu turneje po Južni in Srednji Ameriki. Zdelo se je, da bi se rad svojemu gostitelju predstavil kot utež pozitivnega ravnotežja, ki bo pomembno vplivala tudi na dogodke na ameriškem dvorišču.

Zdaj je Obama na istem kraju zbral voditelje iz regije, ki velja za kitajsko najpomembnejše dvorišče, in čeprav je njegov urad poudaril, da ne gre za protikitajsko srečanje, je popolnoma jasno, za kaj gre. Ameriški predsednik bi rad v zadnjem letu svojega mandata nastavil trgovinsko mrežo v Južnokitajskem morju in z njo ulovil vsakršne ambicije Pekinga po tem, da bi Kitajska prevladala v tem delu Azije, nato pa v celotnem Tihem oceanu.

Prvi dan bodo tako razpravljali predvsem o gospodarskem povezovanju čez Tihi ocean in seveda o čezpacifiškem partnerstvu (TPP), ki so se mu do zdaj pridružile štiri članice združenja Asean (Vietnam, Singapur, Brunej in Malezija). Še nekaj članic te skupine se zanima za pristop k novemu prostotrgovinskemu območju, ki pa resda ne more zaživeti, vse dokler ga ne bo odobril ameriški kongres. Ko se bodo voditelji, zbrani v Sunnylandsu, v torek lotili drugega sklopa vprašanj – varnosti v Južnokitajskem morju; nevarnosti, ki grozijo zaradi Severne Koreje; in tveganja zaradi kitajskega gospodarskega upočasnjevanja –, bo košara z argumenti za TPP postala nekoliko težja. Jugovzhodna Azija je v zadnjih dveh desetletjih postala močno odvisna od kitajskega trga, zato vsaka gospodarska in varnostna kriza v regiji neposredno ogroža vse države članice združenja Asean. Amerika se jim zdaj spet ponuja kot rešiteljica.

Toda naloga Sunnylandsa kot nadomestne izbire za Belo hišo ni samo to, da mora gostom vzbuditi občutek, da so nekaj posebnega. Ekskluzivni kompleks je včasih namenjen tudi temu, da tisti, s katerimi bi se ameriški predsednik rad pogovarjal, pravzaprav ne prestopijo praga prave Bele hiše.

Deloma je tudi zdaj tako. Od vseh držav, katerih voditelji ali visoki predstavniki so pripotovali v kalifornijsko puščavo, je samo tri mogoče imeti za demokratične: Indonezijo, Filipine in Singapur (pa še to samo z zelo pogojnim odmerkom svobode). Mednje je deloma mogoče uvrstiti tudi Burmo, vendar jo bo na srečanju z Obamo zastopal dosedanji predsednik Njan Tun, ker nova vladajoča stranka pod vodstvom Aung San Su Či še ni izbrala novega vodje države.

Novi dvomi Kitajcev o lastni valuti

Preostale goste je mogoče uvrstiti na lestvico diktatur: od voditelja vojaške hunte, kakršen je tajski premier Prajuth Čan Oča, in neuničljivega avtokrata Hun Sena, ki že 30 vlada Kambodži, vse do sultana Hasanala Bolkiaha, ki je na čelu majhnega, vendar z nafto bogatega Bruneja.

Tudi malezijski premier Nadžib Razak, ki so ga pred kratkim v sumljivih okoliščinah oprostili obtožb o poneverbi 700 milijonov dolarjev, se pravzaprav ne ujema z ameriško idejo o širitvi demokracije in vzpostavljanju novega trgovinskega sporazuma po načelih transparentnosti. Čoumali Sajasone, voditelj Ljudske revolucionarne stranke, je državni vodja Laosa, v primerjavi s katerim je Kitajska več kakor svobodna družba. Celo Ngujen Tan Dung, vietnamski premier s protržnimi reformističnimi idejami, pravzaprav prihaja iz države, v kateri je najvplivnejši človek generalni sekretar Komunistične partije Ngujen Fu Trong.

Puščavska diplomacija Baracka Obame bo tako ustvarila trgovinsko rožo s številnimi trni. V tem podvigu očitno ni treba iskati demokratičnih idealov. Ameriški predsednik bi rad z gospodarskim zavezništvom z Aseanom obkolil Kitajsko in tako potrdil strategijo »preusmerjanja k regiji azijskega Tihega oceana«.

Peking ima veliko razlogov za skrb. Močna navzočnost Amerike v neposredni bližini v tem trenutku ni več nenevarna, in to toliko bolj, ker se je kitajska zunanjetrgovinska dejavnost januarja zmanjšala za 9,8 odstotka. Po padcu izvoza za 6,6 odstotka v primerjavi z istim mesecem lanskega leta se bo azijska sila znašla še pred večjim izzivom devalvacije renminbi juana, to pa bo samo še spodbudilo močnejši odliv kapitala iz Kitajske in vzbudilo nove dvome Kitajcev o lastni valuti. Lani so kitajska podjetja in posamezniki čez mejo nakazali približno tisoč milijard dolarjev, zato se partijskemu vodstvu prav omajano zaupanje zdi največja grožnja za državno varnost.

Kitajski mediji poskušajo zmanjšati pomen prvega srečanja ameriškega predsednika in voditeljev članic Aseana tako, da opozarjajo, da je Kitajska največji trgovinski partner te skupine, s katero je leta 2014 ustvarila 480 milijard dolarjev trgovinskega prometa. Peking skratka računa na to, da v sodobnem svetu regionalna bližina pomeni več kakor strateška bližina. Azijska sila namerava do leta 2020 povečati blagovno menjavo z Aseanom na tisoč milijard dolarjev, to pa zagotovo pomeni, da nobena od desetih držav v tej regiji ne bo hotela izbirati po načelu »ali-ali«.

Nazadnje bo vse odvisno od tega, kaj Amerika zares namerava storiti v azijskem Tihem oceanu. Če bi rada zadušila kitajsko rast do točke zloma, bo postalo jasno, da so odnosi med Pekingom in Washingtonom res najpomembnejši na svetu. Kajti če se bosta obe sili spopadli, bomo vsi izgubili.

Prijavi sovražni govor