Zvijače multinacionalk v voljnih državah

Bruselj – Starbucks, Fiat, Ikea. To je le nekaj velikih mednarodnih podjetij, ki so si z »ustvarjalnimi« metodami v članicah EU zmanjševala davčno breme na minimum. Osupljivo je, da so članice, ki si želijo njihovo navzočnost, izogibanje plačevanju davkov še spodbujale.

Razsežnosti davčnih kupčij multinacionalk s članicami so bile razkrite ob škandalu Luxleaks, ki je izbruhnil jeseni leta 2014, takoj po začetku dela nove evropske komisije pod vodstvom Luksemburžana Jean-Clauda Junckerja. Zanj je bil še posebno kočljiv, ker so multinacionalke sklepale davčne kupčije z velikim vojvodstvom, ko je vodil tamkajšnjo vlado. Škandal za Junckerja ni imel posledic. Tudi njegova obravnava v evropskem parlamentu je bila doslej bolj ali manj jalova. Kljub temu si Bruselj še vedno prizadeva, da bi stopil na prste multinacionalkam.

Ena od najbolj prepoznavnih novih komisark, Danka Margrethe Vestager, ki je pristojna za konkurenčnost, skoraj vsak mesec napove nove postopke proti multinacionalkam. Ugotovili so, da sta Fiat v Luksemburgu in Starbucks na Nizozemskem dobila davčne olajšave v nasprotju s pravili EU o državni pomoči, in pred kratkim, da je več mednarodnih podjetij v Belgiji nezakonito dobilo privilegiran davčni status. Zato morajo belgijski državi plačati 700 milijonov evrov. V postopkih EU so še Apple na Irskem in Amazon v Luksemburgu.

Moscovicijev sveženj ukrepov

Evropska komisija, ki se vidi kot zastavonoša boja proti izogibanju plačevanja davkov, si prizadeva, da bi uredili položaj še na sistemski ravni. Komisar za gospodarske zadeve Pierre Moscovici je pripravil sveženj ukrepov, s katerimi naj bi predvsem preprečili, da velika podjetja zlorabljajo različne ureditve v EU in selijo dobičke v države, kjer plačajo manj davka. Po bruseljskih izračunih z izogibanjem plačevanja davkov v EU vsako leto ponikne od 50 do 70 milijard evrov. Znesek je nekajkrat višji, kot ga bodo članice porabile za ukvarjanje z begunci.

Še več, v tradicionalno praznih državnih blagajnah zmanjkuje denarja za šolstvo, zdravstvo, naložbe ... »Dobiček mora biti obdavčen tam, kjer je ustvarjen,« je Moscovici pojasnil logiko bruseljskih prizadevanj. V Mreži za pravično obdavčitev (Tax Justice Network) so pred kratkim opozorili, da je Apple v Nemčiji do septembra 2014 za pet poslovnih let plačal le 40 milijonov evrov davka na dobiček, čeprav je zgolj s prodajo iphonov ustvaril 4,4 milijarde dobička in bi moral plačati 1,3 milijarde davka.

»To je boj za več socialne pravičnosti in gospodarske učinkovitosti,« je prepričan Moscovici. Da bi preprečili selitev dobičkov v države z nizkimi davki ali brez njih, je med drugim predlagal obdavčitev, če bodo dobički preseljeni v državo, v kateri je obdavčitev za več kot 40 odstotkov nižja. Tudi razširjena selitev intelektualne lastnine ali patentov, ki prinašajo visoke dobičke, v davčne oaze naj bi potekala težje kot doslej. Za omejevanje takšne prakse velikih podjetij predlaga izhodni davek na vrednost ­premoženja.

Na muhi bodo še zvijače multinacionalk, v katerih si družbe v njihovi lasti v različnih državah z medsebojnimi posojili in plačili za licence znižujejo davčno breme. Članice naj bi v prihodnje samodejno obveščale druga drugo o plačanih davkih in dobičkih. Večja preglednost naj bi odvrnila multinacionalke od agresivnega davčnega načrtovanja. Komisija sicer noče posegati v suverenost članic na področju davčnih stopenj. Za Irsko, denimo, so nizki davki pravi poslovni model, s katerim uspešno pritegnejo investitorje.

Da bi bili pri doseganju ciljev uspešni, naj bi EU pritiskala na tretje države, ki delujejo kot davčne oaze. Zamisli Bruslja morajo v nadaljnjih postopkih sprejemanja potrditi še članice in evropski parlament. Medtem ko je v političnih ocenah predlogov slišati pohvale, so v evropskih gospodarskih združenjih namrščili čelo. Pretiran davčni pritisk bo po njihovem zmanjšal konkurenčnost evropskega gospodarstva in zavrl investicije. Ko bodo članice branile »svoje« multinacionalke, bodo v postopkih odločanja skoraj zagotovo – pritisnile na ­zavoro.