Tiskane izdaje
London − Srednjeveški dokument je odprl pomembno poglavje človeške zgodovine in omogočil razvoj konceptov parlamentarne demokracije in človekovih pravic. Velika listina svoboščin (ali Magna Carta Libertatum) 800 let po svojem nastanku še vedno zaseda osrednje mesto v britanski in zahodni demokratični tradiciji, medtem ko je veliko držav iz nje črpalo navdih pri pisanju svojih ustav. K njeni vsebini so se zatekali tudi avtorji Mednarodne deklaracije o človekovih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Njen pomen postane posebno opazen zlasti v času političnih, gospodarskih in varnostnih kriz, ki proizvedejo poskuse omejevanja pravic in svoboščin posameznikov.
Visoko obletnico v Združenem kraljestvu danes zaznamujejo z različnimi dogodki in prireditvami. Osrednje slovesnosti so opoldne potekale na majhnem rečnem otoku sredi Temze in na bližnjih bregovih, kjer je kralj Ivan Brez dežele 15. junija 1215 pod pritiskom privolil v zahteve skupine plemičev in s tem priznal nekatere njihove osebne pravice, med drugim pravico do poštenega sojenja, ne vedoč, kako velike bodo posledice njegove odločitve.
Pragmatična rešitev
»Kar se je zgodilo na teh travnikih pred osmimi stoletji, je danes še vedno relevantno. Ne samo v Britaniji, tudi drugod,« je britanski premier David Cameron − v družbi kraljice Elizabete in vodstva Anglikanske cerkve − povedal med slovesnostjo na obrobju Londona. »Omejitve izvršne oblasti, zagotovljeni dostop do pravice, ideja o obstoju vladavine prava in prepoved pridržanja brez sojenja − v Magni Carti je bilo prvič predlagano, da ta načela zapišemo in se ravnamo po njih.« S tem se je po Cameronovih besedah spremenilo razmerje moči med oblastjo in njenimi subjekti.
Velika listina svoboščin je bila v celoti spisana v latinščini, o čemer priča tudi njeno uradno ime. Med 63 členi, ki sestavljajo dokument, so do danes v pravnem smislu preživeli zgolj trije. Prvi ščiti pravice Anglikanske cerkve; drugi pravice prebivalcev Londona in obrobnih krajev; tretji, najpomembnejši, dodeljuje vsem angleškim subjektom pravico do poštenega sojenja. Njegov prevod se glasi: »Noben svoboden moški ne sme biti pridržan ali zaprt, ostati brez pravic ali lastnine, preganjan ali izgnan oziroma onemogočen na kakršen koli drug način /.../, razen na podlagi zakonite sodbe sebi enakih ali veljavnega zakona.«
Magna Carta ni bila ustvarjena zato, da bi z njo širili svobodo in pravičnost, narekuje splošno sprejeta zgodovinska razlaga, temveč je bila mišljena kot pragmatična rešitev spora med kraljem in skupino baronov, ki so se odločili upreti njegovi oblasti. Kot mirovni sporazum na koncu nikoli ni zaživela: med kraljem, ki si je kmalu premislil, in baroni je v kratkem izbruhnila prava vojna in trajala vse do monarhove smrti leto dni kasneje. Toda Magna Carta je preživela: v stoletjih, ki so sledila, je postala temelj angleškega prava, pa tudi pomemben navdih pri pisanju ameriške Deklaracije o neodvisnosti.
Pomen v sedanjosti
Vrednote, ubesedene v srednjeveškem dokumentu, po besedah britanskih in ameriških politikov predstavljajo ključni element posebnega odnosa med obema državama. Poleg premiera Camerona je na prireditvi ob obletnici nastanka listine spregovorila tudi ameriška generalna državna tožilka Loretta Lynch. Dejala je, da Magna Carta služi kot temeljna podlaga svobodnih družb po vsem svetu − njena načela so dajala upanje vsem tistim, ki so se soočili z represijo. Tako Cameron kot ameriška gostja sta se v svojih govorih dotaknila aktualnih vprašanj, povezanih z zagotavljanjem pravičnosti in enakosti pred zakonom. Medtem ko se oblast v Združenih državah Amerike sooča s problemom policijskega nasilja nad temnopoltim prebivalstvom, Britance skrbi predvsem pomanjkanje suverenosti njihovih sodišč znotraj Evropske unije.
Konservativna vlada namerava v prihodnjih mesecih začeti posvetovanja o razveljavitvi starega in predlogu novega zakona o človekovih pravicah, s katerim namerava omejiti moč evropskega sodišča v Strasbourgu in britanskim sodiščem povrniti vsaj del pristojnosti, ko gre za sprejemanje končnih odločitev. Premier je v svojem govoru izpostavil »ironijo«, da je v Britaniji, »kjer so se ideje o človekovih pravicah prvič pojavile, pomen teh postal zabrisan in razvrednoten«. Na sedanji generaciji je, kot pravi, da povrne tisto, kar je bilo v preteklosti izgubljeno.
Cameronove besede so nekateri razumeli kot napoved sprememb na področju zakonodaje, ki ureja pravice posameznikov. Nanje so se kritično odzvali tudi v številnih nevladnih organizacijah.
