Tiskane izdaje
Predsednik turške vlade Ahmet Davutoğlu je v torek zvečer predsedniku države Tayyipu Recepu Erdoğanu vrnil mandat za sestavo nove turške vlade. Kot vse kaže bodo Turki v napetem in iz dneva v dan bolj negotovem vzdušju jeseni še enkrat volili.
Kljub temu, da se bo rok za sestavo nove turške vlade iztekel šele v nedeljo, je že v torek postalo jasno, da vladajoči Stranki pravičnosti in razvoja (AKP), ki je Turčijo samostojno vodila vse od leta 2002, tokrat vendarle ne bo uspelo sestaviti vlade. AKP je na junijskih volitvah z 41 odstotki glasov sicer zanesljivo zmagala in si v turškem parlamentu zagotovila 258 glasov, a za nadaljevanje samostojne vladavine bi jih potrebovala najmanj 276.
Predsednik Tayyip Recep Erdoğan je svojemu dolgoletnemu zunanjemu ministru Ahmetu Davutoğluju mandat za sestavo vlade podelil 9. julija, a poznavalci turške politike so že tedaj predvideli, da v petinštiridesetih dneh, kolikor jih je imel predsednik vlade na voljo, nove vlade ne bo sestavil. Pogajanja AKP in morebitnih koalicijskih partneric – drugouvrščene Republikansko ljudske stranke (CHP) in tretjeuvrščene Stranke nacionalističnega gibanja (MHP) – so bila namreč kratka in ne preveč intenzivna. Ves čas se je zdelo, da si nihče izmed vpletenih dejansko ne želi, da bi Turčija prvič po dolgih letih dobila koalicijsko vlado, hkrati pa resnična moč vladajoče AKP niti slučajno ni bila tako načeta, da bi bila Erdoğan in Davutoğlu, ki naj vi morebitnim koalicijskim partnericam obljubil le »začasno skupno vlado«, prisiljena v kakršne koli kompromise. Nasprotno. Zdi se, da se je vrh AKP vnaprej odločil storiti vse, da se parlamentarne volitve ponovijo: v današnji Turčiji si je dejansko težko predstavljati delitev oblasti. Še posebej zaradi dejstva, da stranki, s katerimi se je predsednik vlade Davutoğlu pogajal, nista bile tiste, ki sta – vsaj začasno – onemogočili nadaljnjo samostojno vladavino AKP. Ta je večino v parlamentu izgubila zaradi izjemnega volilnega uspeha kurdske stranke HDP, ki so jo 7. junija volili tudi števili turški levičarski in opozicijski volivci. HDP je osvojil kar 13 odstotkov glasov (za prestop parlamentarnega pragu je potrebnih 10 odstotkov) in dodobra premešal geografijo parlamenta v Ankari. Mimogrede: v zadnjih letih so številni Kurdi glasovali za Erdoğana in AKP, a zaradi turške »mehke« politike do Islamske države, ki je omogočila napade skrajne sunitske milice na kurdska avtonomna območja na severu Sirije (Rojava), se je več sto tisoče kurdskih glasov preusmerilo k HDP.
Kurdski učinek
Ko se je v večinoma kurdskem mestecu Suruč na turško-sirski meji pred poldrugim mesecem razstrelil samomorilski napadalec (Turek) in ubil 32 kurdskih levičarskih aktivistov in ko so pripadniki Kurdske delavske stranke dan zatem v napadu ubili dva turška policista, je Turčija zavrela. Le nekaj dni zatem je Ankara uradno vstopila v vojno proti Islamski državi, a v zadnjih tednih so turška vojaška letala veliko bolj kot s skrajnimi islamisti obračunavala s pripadniki PKK v severnem Iraku, kar je, pričakovano, pripeljalo do propada mirovnega dogovora. V Turčiji je bilo v racijah na kurdskih področjih – in tudi v Istanbulu – aretiranih več kurdskih aktivistov, predsednik Erdoğan pa je storil vse, da kurdske borce, ki jih enači s pripadniki Islamske države, pred turško javnostjo kolikor se le da očrni. V razgretem vzdušju in vzporednih notranje-političnih trenjih je takšen odziv vrha AKP mogoče razumeti tudi kot začetek volilne kampanje pred »ponovljenimi« parlamentarnimi volitvami, kjer bo kurdski HDP skoraj gotovo v precej težjem položaju kot pred slabima dvema mesecema.
Stranka pravičnosti in razvoja – in z njo seveda tudi predsednik Erdoğan – oblasti na ta način ne izgublja, ampak jo, vsaj kratkoročno, utrjuje. To je zelo tvegana igra.
