Tiskane izdaje
Ai Weiwei je bil na otoku Lezbos, ko je izvedel, da je danski parlament v torek sprejel zakon, po katerem bodo vsakemu priseljencu zasegli premoženje, vredno več kakor 10.000 kron (1340 evrov), rok za združevanje družin pa podaljšali na vsaj tri leta.
Vso noč je bral pojasnila za tak ukrep, v sredo zjutraj pa se je odločil zapreti svojo razstavo v Københavnu.
»Ai Weiwei bo zaprl razstavo 'Prelomi' v galeriji Faurschouove fundacije,« je zapisal na instagramu. »Za to se je odločil, ker je danski parlament sprejel omenjeni zakon.« Tudi svojo instalacijo »Yu Yi« je umaknil s skupne razstave, ki si jo je pravkar mogoče ogledati v umetnostnem muzeju Aros v danskem mestu Aarhus.
Foto: Mathias Loevgreen/Reuters
Umetnik ni skrival, da so pretresljive podobe beguncev, ki jim je že več dni priča na grškem otoku, vplivale na njegovo odločitev. »Prihajajo brez vsega, bosi po mrazu korakajo po kamniti obali. Nato slišim takšno novico. To me je zelo razjezilo,« je Ai povedal novinarjem. Kako se lahko umetnik odzove na politiko, ki se mu zdi sramotna? Ai je svoj odziv poimenoval »spontana odločitev«. Ne moremo vsega samo opazovati in nič storiti. »Nisem imel izbire,« je zapisal na instagramu.
Nehumana politika
Jens Faurschou, lastnik galerije, v kateri je razstava gostovala od marca lani, pravi, da ni pričakoval, da se bo Ai Weiwei tako odločil, vendar ga umetnik ni presenetil. Pravzaprav ga podpira. »Gre za svobodo in človekove pravice,« je povedal novinarjem. »Danska se je odločila stopiti na čelo simbolične in nehumane politike, ki je povezana z največjo humanitarno krizo v Evropi in na Bližnjem vzhodu. Oba si želiva, da bi Danska stopila na čelo poštenega evropskega reševanja, s katerim bi končali trenutno hudo krizo.«
Razstava »Prelomi« bi morala biti odprta do sredine aprila, toda umetnikovo odločitev o predčasnem zaprtju razstave je zdaj skoraj mogoče uvrstiti med razstavne predmete, predstavljene na njej. Aieve instalacije, predstavljene v galeriji Faurschouove fundacije, so bile že brez beguncev z Bližnjega vzhoda posvečene človeškemu trpljenju in nesreči. Polomljeno železo, nabrano v Sečuanu po katastrofalnem potresu leta 2008, 100 milijonov ročno izdelanih porcelanastih sončničnih semen, kiparske stvaritve, izdelane iz polomljenega lesa budističnih templjev, uničenih med veliko kulturno revolucijo.
Jens Faurschou, lastnik galerije. Foto: Liselotte Sabroe/Reuters
Vsako delo je prikazovalo razvrednotenje človeškega življenja, poteptano dostojanstvo in nekakšen potop humanosti. Sečuansko železo je spominjalo na slabo zgrajene šole, ki so se spremenile v grobnice za več kakor 5000 dijakov, katerih imena je Ai Weiwei zgledno popisal, da ne bi bila še enkrat pokopana v skupni številki.
Porcelanasta semena opozarjajo na neke druge migrante – tiste, ki znotraj meja svoje države zapuščajo domove in se odpravljajo iskat slabo plačane službe. To so kitajski sezonski delavci, katerih roke so ustvarile tako imenovani »gospodarski čudež«. Lesene kiparske stvaritve so nastale iz ruševin, preostalih po politični norosti, ki se je začela pred pol stoletja, ko sta Mao Zedong in njegova žena Jiang Qing pozvala radikalne »rdečearmejce«, naj uničijo vse, kar je pripadalo fevdalni preteklosti. Skupaj s templji, vero in kulturo so trpeli milijoni ljudi.
Temna stran Evrope
Ai Weiwei je prispel v Evropo na začetku septembra, potem ko mu je kitajska oblast lani vendarle vrnila potni list in odobrila potovanje v tujino. Pred tem je kar 81 dni preživel v samici, zato je ta umetnik, sicer sin enega največjih kitajskih pesnikov 20. stoletja Ai Qinga, upravičeno postal najbolj znan disident novejšega obdobja.
Toda kitajski partijski mediji zdaj o njem pišejo spoštljivo. Njegova ostrina je obrnjena v drugo smer. Dokler ni prišel v London, nato pa v Berlin, kjer je postal gostujoči profesor na Univerzi umetnosti, so njegovo ime povezovali s temno stranjo kitajskega sistema.
Ai Weiwei na otoku Lezbos. Foto: Giorgos Moutafis/Reuters
Toda Ai Weiwei zdaj odkriva temno stran Evrope. Na Lezbos je odšel, kakor pravi, da bi zbral ustvarjalno energijo za gradnjo spomenika, posvečenega beguncem z Bližnjega vzhoda. Na instagramu objavlja na stotine fotografij, v dnevnik zapisuje številna pretresljiva srečanja z ljudmi, ki bežijo pred vojno in revščino. In od Evrope neprikrito pričakuje, da se bo do teh nesrečnikov vedla humano. »Ai Weiwei postaja Evropejec,« je komentiral Jens Faurschou.»Oh, še pred kratkim je bil Ai Weiwei kitajski državni sovražnik številka ena, zdaj pa je najboljši prijatelj Kitajske, ker se je uprl nečemu, kar je storila Danska,« je komentiral bralec partijskega lista Global Times. Ta je članek o Aievem umiku razstave na Danskem začel z besedami: »Znani kitajski umetnik Ai Weiwei je v sredo objavil ...« Težava je morda v tem, da Ai ni nikogaršnji prijatelj. Je sovražnik nehumanosti. Ne glede na to, kje ta tepta človekovo dostojanstvo.
