Tiskane izdaje
Berlin – »Turčija ni le Erdoğan,« je v nedavnem intervjuju ocenila nemška kanclerka Angela Merkel. Prepiri med Nemčijo in Turčijo so sredi poletne vročine malo potihnili, toda zaradi naraščajočih političnih in ideoloških prepadov med vodstvi obeh držav je to morda le zatišje pred nevihto.
»Ta Nemčija nudi zavetje le teroristom,« je v začetku meseca poudaril turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, sploh pa da bo njegova država v prihodnosti naprednejša od Nemčije. »Ko se bodo moji državljani in državljanke, ki so trenutno v tujini, vrnili domov, bodo rekli: kaj pa je sploh ta Nemčija! Rekli bodo: moja država jo je prehitela!« V črnomorskem mestu Rize je voditelj islamistično konservativne Stranke za pravičnost in razvoj obljubljal napredek v izobraževanju, zdravstvu, pravosodju, varnosti, transportu in energiji.
Nesoglasja
Turčija je opazno pomagala obvladovati balkansko begunsko pot, ki je prizadela zlasti Nemčijo, a je zato tudi finančno poplačana, dogovori, od katerih pridobivata obe strani, pa še niso premagali globljih nasprotovanj. Erdoğan je že kot premier s spornimi obiski v Nemčiji utrdil prepričanje, da je tudi vladar tam živečih Turkov iz povojnih valov gastarbajterskega priseljevanja in njihovih potomcev, in ti mu v neki meri dajo prav. Nemški Turki, ki lahko volijo v stari domovini, so na zadnjih volitvah večinsko podprli turškega predsednika, v primerjavi z gostujočimi delavci iz južnoevropskih držav in nekdanje Jugoslavije pa so imeli veliko več težav s prilagajanjem večinskemu narodu in njegovim navadam.
Erdoğan jim pri tem ni pomagal, saj je pred slabim desetletjem označil asimilacijo celo za zločin proti človeštvu. Velika večina Nemcev priznava priseljencem pravico do lastne identitete, zaradi česar jim v določenih primerih dovoljuje dvojno državljanstvo. Turški predsednik se je zdaj spravil še na tiste, ki so ponosni na svojo nemško identiteto. Sopredsednika stranke zelenih Cema Özdemirja je označil za tako imenovanega Turka, poleg novinarke in prevajalke Mesale Tolu, ki ji grozi petnajst let zapora, pa je že mesece v turškem preiskovalnem zaporu dopisnik časopisa Die Welt Deniz Yücel. Njegova redakcija se je v njegovem imenu pritožila na evropskem sodišču za človekove pravice.
V primerjavi s stotinami turških novinarjev in tisoči drugih približno 20 nemških državljanov v turških zaporih morda ni veliko, a nekateri od teh primerov vzbujajo sume o sistematski maščevalnosti. Še več, Yücelov kolega Boris Kálnoky očita Erdoğanu kar ambicije po obnovi osmanskega carstva, saj navaja predsednikove dvome o sedanji turški meji in s tem pogodbi iz Lozane po prvi svetovni vojni. Kálnoky je spomnil, da so Osmani izkoriščali vero za cementiranje svoje oblasti in so na vrhuncu moči prevzeli naziv kalifov ter naslednikov preroka Mohameda. To je razveljavil šele ustanovitelj sodobne Turčije Mustafa Kemal Atatürk, Erdoğan pa vse bolj avtoritativno združuje oblast doma ter poskuša širiti vpliv v tujini, zlasti na Bližnjem vzhodu.
Zahodna krivda
Nekateri analitiki so za turške stranpoti okrivili tudi Nemčijo in Evropo. Domnevajo, da je šele nenehno zavračanje pridružitve Evropski uniji oddaljilo Ankaro od evropskih in zahodnih vrednot, potem ko je sedanji predsednik še kot premier ozdravil prej konstantno krizno turško gospodarstvo. Po mnenju kritikov se Erdoğan nikoli ni hotel podrediti Bruslju, ampak je hotel izkoristiti približevanje EU za povečanje svojega vpliva v Evropi in drugod.
Na to vprašanje bodo odgovarjali zgodovinarji, Turčija pa zdaj res poskuša širiti svoj vpliv. Iz Nemčije poročajo celo o vohunih v turških islamskih verskih centrih, turški vojaki pri vojaški zvezi Nato, ki so po lanskem ponesrečenem poskusu državnega udara proti predsedniku ostali v Nemčiji, pa so za Erdoğana navadni teroristi.
Turška vlada zahteva od Nemčije tudi izročitev teologa Adila Öksüza, ki naj bi bil vpleten v poskus udara in so ga menda opazili v Frankfurtu in Ulmu, zaradi onemogočanja obiskov nemških parlamentarcev pri svojih vojakih v oporiščih vojaške zveze Nato na turškem ozemlju pa se je Nemčija vsaj v primeru Incirlika odločila za umik. Berlin ni edina prestolnica severnoatlantske vojaške zveze, ki jo čudijo turške vojaške poteze, potem ko se je začela Ankara dogovarjati o nakupu ruskega raketnega sistema S-400.
Dogovarjanje o takšnih vojaških poslih je lahko tudi pritisk na zaveznike, ali pa gre že za spremembe turške zunanjepolitične usmeritve? Povsem potihnila ni niti begunska kriza z balkanskim predznakom, sosednja Bolgarija namreč zaradi nje napoveduje vojaške okrepitve na meji s Turčijo.
Po mnenju nekaterih komentatorjev se Recep Tayyip Erdoğan z bolj radikalnimi odločitvami samo pripravlja na naslednje volitve, čeprav bodo te šele leta 2019. Če so nadaljnji notranjepolitični razvoj Turčije in odnosi te države z Nemčijo, Evropo in svetom še uganka, je jasno, da sedanjemu predsedniku tudi po skoraj 15 letih na oblasti upokojitev še ne pride na misel.
