Ambicije Tuska, diskreditacije Kaczyńskega

Donald Tusk, ki se ponovno poteguje za položaj predsednika evropskega sveta, ima precejšnjo podporo voditeljev EU, ne pa tudi lastne države. Jaroslaw Kaczyński, najmočnejša politična figura na Poljskem, je izjavil, da ni v interesu države, da bi bil Tusk še naprej na omenjenem položaju.

Sedanji predsednik evropskega sveta želi na položaju ostati še dve leti in pol, pripravljenost na podaljšanje mandata je izrazil na nedavnem vrhu Evropske unije na Malti. Donald Tusk predseduje evropskemu svetu od decembra 2014, funkcija se mu bo iztekla maja, vprašanje ponovnega mandata naj bi obravnavali na vrhunskem sestanku EU prihodnji mesec. Formalna posvetovanja o tem so v rokah malteškega predsedstva oziroma premiera Josepha Muscata, odločitev o podaljšanju morajo sprejeti voditelji članic Unije. Kljub precejšnji podpori držav članic pa bi Tuskove ambicije lahko preprečilo nasprotovanje Poljske.

Vlada v Varšavi še ni zavzela uradnega stališča o kandidaturi, vendar je poljsko nasprotovanje že samo po sebi mučno, njegov politični tekmec Kaczyński ga neprenehoma razglaša za kontroverzno osebo in ga poskuša diskreditirati. Čeprav za zdaj drugih pozivov proti podaljšanju Tuskovega mandata ni slišati, je za tovrstne visoke položaje običajno vedno dolga vrsta čakajočih. Véliki akterji v EU se o tem še niso izrekli.

Konflikt

V intervjuju za poljsko televizijo so Kaczyńskega pred kratkim povprašali, ali bi bilo mogoče, da bi Tuskove možnosti za drugi mandat na čelu evropskega sveta kompromitirala odsotnost podpore matične Poljske. O tem se je razpisal Financial Times. »Kar bi bilo v običajnih okoliščinah rutinsko dvoinpolletno podaljšanje, se kaže kot neobičajno sporna zadeva zaradi zastrupljenih odnosov med Donaldom Tuskom in voditeljem vladajoče stranke Pravo in pravica,« je zapisal britanski dnevnik. Dva visoka evropska diplomata, tako navaja omenjeni vir, sta domnevno v nedavnih zasebnih razgovorih, skupaj v dialogu z nemško kanclerko Angelo Merkel, omenjala nasprotovanje Kaczyńskega; še več, govor je bil menda o namigih, da lahko Poljska proti njemu izda nalog za kriminalno preiskavo. V nedavnem intervjuju je voditelj stranke PiS potrdil, da Poljska ne bo podprla Tuska.

Konflikt med protagonistoma je dolgotrajen. Predsednik vodilne poljske stranke in nekdanji premier v obdobju med letoma 2007 in 2014, ki se je potem preselil v Bruselj, sta vrsto let zagrizena politična nasprotnika. Kaczyński že dlje časa razlaga, da je Tusk velik problem, da potekajo preiskave v poljskem parlamentu in v uradu državnega tožilca, ki lahko vodijo do obtožnice. Takšen človek po njegovi interpretaciji ni primeren za visoki bruseljski položaj. Nekdanjemu premieru pripisuje tudi moralno odgovornost za smrt svojega brata dvojčka, predsednika Lecha Kaczyńskega, pri ruskem Smolensku, kjer je v tragični nesreči leta 2010 strmoglavilo predsedniško letalo. Teorije zarote v zvezi s tem na Poljskem ne ponehajo, prihajajo od tistih, ki namigujejo, da je to bil politično motiviran uboj. Poljski obrambni minister Antoni Macierewicz je med ministrskim srečanjem Nata v Bruslju zaveznike celo pozval, naj pomagajo pri razjasnjevanju nesreče.

Tusk »je politik, ki nas oškoduje na primer za 250.000 evrov (zamisel o kazni) za vsakega begunca, ki ga ne bomo sprejeli /.../ in tudi s številnimi drugimi dejanji – bilo bi nenavadno, če bi takšnega človeka podprli«, je izjavil Kaczyński. Povedal je tudi, da imenovani ni pravi človek za to, da vodi evropski svet v tako problematičnem obdobju, kot je sedanja kriza. »V poljskem interesu je, da Evropska unija prebrodi krizo, toda ni v interesu Poljske, da nekdo, kot je on, postane predsednik sveta.« Vprašanje ostaja, kako daleč bo šla uradna Varšava in nazadnje tudi, ali je primerneje ovirati Tuska ali ga obdržati na distanci, v Bruslju.

Demokracija

Poljska preživlja težke čase, vladajoča konservativna garnitura ima težave z Evropo in ima težave doma; razkol v državi je globok. Potem ko je Viktor Orbán na Madžarskem po letu 2014 inavguriral »neliberalno demokracijo« in s svojo avtoritarno vladavino postal najbolj problematični evropski voditelj, se je po podobni poti odpravila Poljska. Jaroslaw Kaczyński, de facto vladar, ki se je leta 2015 zmagoslavno vrnil po skoraj desetletju v opoziciji, se s svojim nacionalkonservativizmom in populizmom odlično prilega temu istemu trendu. Toda Poljska je precej pomembnejša, je največja vzhodnoevropska članica Unije in šesto največje gospodarstvo v osemindvajseterici.

Iz Bruslja znova in znova prihajajo kritike zaradi niza sprememb, posebno v pravosodju in medijih: medtem ko Varšava razlaga, da so te nujne za utrditev izvršne veje oblasti, jih v evropski komisiji in parlamentu dojemajo kot »sistematično grožnjo vladavini prava« na Poljskem. Poleg tega se na ulicah poljskih mest vrstijo protivladne demonstracije. Pred kratkim so opozicijski poslanci zasedli parlament in tam 27 dni nepretrgoma, v izmenah, protestirali zaradi omejevanja medijev, po zimskih počitnicah je parlament začel delo z dvotedensko zamudo.

Več deset nevladnih organizacij, med njimi Human Rights Watch in Amnesty International, je zaradi nespoštovanja pravne države na evropsko komisijo prav te dni naslovilo odprto pismo, v katerem zahtevajo ukrepanje proti Poljski. V apelu o stanju stvari v tej državi so med drugim zapisali, da je aktiviranje sedmega člena pogodbe Evropske unije očitno edini preostali način pritiska na Poljsko v zvezi s spoštovanjem obligacij v skladu s pogodbami. Omenjeni člen omogoča Uniji uvedbo sankcij pa tudi suspendiranje glasovalnih pravic. Dosedanja priporočila in roki, h katerim se je zatekel Bruselj, so naleteli v uradni Varšavi na gluha ušesa, zalegel ni niti zadnji, decembrski opomin, v pismu komisiji omenjajo nevladne organizacije. Toda komisija, ki se v tej igri merjenja moči doslej ni dobro izkazala, potrebuje za ukrepanje enoglasno podporo sveta EU; ta ni verjetna, zelo malo možnosti je za to, da bitko dobi. Kljub odločnim besedam podpredsednika komisije Fransa Timmermansa, češ da je tema preveč pomembna, da bi jo opustili, ter strinjanju Evropske ljudske stranke, socialistov in liberalcev v strasbourškem parlamentu, soglasja ni. Evropska unija ima odprtih preveč kriznih front, da bi si lahko privoščila še eno.