Tiskane izdaje
Ponudba Ankare, da bo sprejela vse ilegalne begunce, ki prihajajo na grške otoke, EU pa bo nosila vse stroške in Turčiji za povrhu še olajšala pristopna pogajanja, je na prvi pogled videti kot smiselna rešitev. Najhujši naval beguncev po balkanski poti je vsaj začasno ustavljen. Da bi temu lahko rekli preboj ali celo rešitev, pa je veliko preuranjeno.
Zmage, vsaj take, ki bi jih kanclerka Angela Merkel pri svoji begunski politiki potrebovala nekaj dni pred odločilnimi volitvami v treh nemških zveznih deželah, so videti drugače, meni večina komentatorjev. Bolj kot o zmagi bi zato kazalo razpravljati o tem, da je »begunski val močno oslabil nemško vodilno vlogo v Evropi«, Nemčijo pa spremenil v nekakšnega »prosjaka«, ki si zaman prizadeva uveljaviti svoje rešitve, je zapisal švicarski Neue Zürcher Zeitung. Zaradi okrepljenih nacionalnih egoizmov in zato, ker so odpovedale vse evropske institucije, v Evropi praktično ni nikogar več, ki bi bil še sposoben oblikovati jasen in prepričljiv koncept izhoda ne le iz begunske krize, ampak iz prepleta vseh kriz, piše züriški dnevnik. Zaupanja ljudi si zato v Evropi sploh ni več mogoče povrniti.
Pomanjkanje poguma
»Še najbolj od vseh je svojo vodilno vlogo zapravila evropska komisija, ki bi morala biti varuhinja vseh pogodb. Če bi od leta 2010 dosledno vztrajala, da je evropsko pravo in vsa skupna evropska pravila treba dosledno spoštovati, bi bila evrsko območje in celotna EU danes v bistveno boljši kondiciji. Tako pa se nam je po izdaji maastrichtskih pogodb zgodil še razpad schengenskih in dublinskih pravil. Nič čudnega, da ob tako šibki komisiji manjka tudi vsakršnega političnega poguma in politične daljnovidnosti za ustrezno okrepitev evropskih struktur, piše švicarski dnevnik.
Da je evropski sporazum s Turčijo, čeprav o njem še ni izrečena zadnja beseda, zelo trhel dogovor, meni tudi Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki se sprašuje, ali je rešitev s pomočjo Turčije sploh mogoča. Erdoğanov načrt je sicer zelo drzen. Z njim je Evropo našel na levi nogi, »Turčiji pa čez noč priigral vlogo centralnega akterja pri reševanju za Evropo eksistencialno pomembnega vprašanja«, piše FAZ, ki pa opozarja na vsa odprta vprašanja, ki tako na evropski kot na turški strani še zdaleč niso niti dovolj natančno usklajena, kaj šele rešena. Po eni strani je vprašljivo, ali je Ankara sploh sposobna dostojno odigrati vlogo, ki jo je obljubila pri prevzemanju in zamenjavi beguncev, po drugi strani pa utegne biti še veliko večji problem to, kako namerava Evropa izpeljati razdeljevanje tistih sirskih beguncev, ki naj bi jih prevzela od Turčije. »Dogovor, ki naj bi bil videti kot humana in smiselna rešitev, je že sam po sebi zelo eksploziven, za kar je najboljši dokaz tistih 160.000 v Evropi že nastanjenih migrantov, ki jih EU še do danes ni zmožna razdeliti med seboj.«
Še bolj oster in kritičen do rezultatov vrha s Turčijo in kanclerkine politike je seveda avstrijski Standard, ki naravnost pove, da je »zunanja politika Angele Merkel povsem spodletela«. Tudi če bo v naslednjih tednih sprejet dogovor o beguncih, piše dunajski dnevnik, »je EU med vrhom pokazala zelo žalostno podobo: notranje razcefrana in nemočna se je na milost in nemilost prepustila željam Turčije«. Kanclerka po pisanju dnevnika nima razloga za zvračanje krivde za tak razplet na Avstrijo ali druge partnerice v EU, »kar zelo rada počne«. Kajti v resnici sta »glavni krivec ona sama in njena ponesrečena diplomacija«. Četudi si je kanclerka v javnih nastopih »še tako prizadevala, da vrh ne bi izpadel kot njen poraz, in je celo dosegla, da balkanska pot v dokumentih vrha ni bila omenjena kot dokončno zaprta«, po pisanju Standarda »to ne spremeni dejstva, da je nemška zunanja politika pri vseh velikih izzivih od nemške združitve naprej odpovedala na skoraj vseh frontah«.
Da »preobrat v EU nosi v sebi zelo nevarno sporočilo«, meni tudi španski El País. »Govori nam, da je v EU mogoče sklepati kompromise tudi pri temeljnih vrednotah in moralnih načelih, če lahko v zameno nekaj dobimo. Pot, ki nas je pripeljala do tega žalostnega sporazuma, utegne biti zato uničujoča za prihodnost Unije«, opozarja madridski dnevnik. »Nikomur namreč ni ušlo, da je dramatičen prelom nastal zato, ker EU ni bila sposobna doseči dogovora o porazdelitvi beguncev, še veliko hujše pa je, da potem ni zmogla preprečiti niti tega, da so začele posamezne države sprejemati vsaka svoje odločitve, kar je razsulo še schengenski sporazum«. Po prepričanju madridskega dnevnika je »EU s tem dokazala, da je mogoče kršiti zakone in sporazume, ne da bi se komurkoli kaj zgodilo, kar je zelo resen precedenčni zgled za vse bodoče krize.«
In za konec še bolgarska Duma, ki meni, da se med vrhom s Turčijo ni zgodilo nič, ker bo treba vse dogovore doreči šele med rednim vrhom EU, ki bo 17. marca. »To, kar se je edino v resnici že zgodilo, je katastrofalno za evropsko politiko.« Pogovori s turškim premierom so namreč pokazali »dejansko nemoč in nesposobnost Evropejcev, ki ne zmorejo rešiti krize in so se zato pripravljeni povsem nemočni prepustiti turškemu izsiljevanju«. In Evropa bo za vso to »gostoljubnost kanclerke Angele Merkel Ankari za povrhu še drago plačala«.
